Epoksi ohišje

• Rok Iskra :: 13. avg 2004

Pred približno enim letom sem se malo pozabaval z vodnim hlajenjem in lesom ter ustvaril eno resnično bedno ohišje. Dejansko je bila to moja prva konkretna modifikacija škatle (če ne štejem menjavanja navadnih ventilatorjev z LED izvedbami). Preko poznanstev sem dal izdelati vodni blok, kupil neko poceni črpalko in vse skupaj sestavil za borih 17 prešernov. Ampak zadeva se zaradi slabe konstrukcije ni obnesla. Vodni blok je mejil na elektro-vodno katastrofo v ohišju, črpalka je bila prepoceni, da bi bila tiha, ohišje pa zaradi slabe konstrukcije zelo težko prenosljivo.

Tako sem se spravil pred 3D modelirnik in ustvaril prve načrte za novo ohišje.

Stroške sem se odločil pustiti ob strani in namesto skrbeti za žep, skrbel za svoj užitek ob rezanju, vrtanji in preklinjanju nad zgrešenimi udarci kladiva. Odločil sem se za zunanjo školjko iz enega dela iz ogljikovih vlaken. Zakaj ogljikova vlakna? Ne zato, ker bi bil znan kot Phil T. Rich ampak zato, ker mi je bil izgled všeč pa tudi nove tehnologije me zelo zanimajo. Morebiti pride komu na misel Y2k bug. Slike tega sijajnega projekta sem videl preden sem se odločil za ta eksotični material, ampak vsekakor ni bilo to tisto, kar bi me vodilo pri odločitvi. Otroška radovednost - gonilo napredka, pravi OwcA na forumu.

Potrebščine

Osnovne potrebščine za izdelavo školjke so bile:

• ogljikova vlakna
• epoksi komponente (smola in trdilec)
• velik kos stirodura (lahko bi vzel tudi stiropor)

Ker pa prazna vreča ne stoji sama od sebe, sem potreboval še nekaj, kamor bodo pritrjene ostalo komponente računalnika:

• vezana plošča debeline 5mm (za matično ploščo (MB v nadaljevanju), notranje podnožje ter še nekaj drugih malenkosti)
• 10x15 mm letvice
• 10 leseno palico (za vpetje diska)
• 6x30 mm moznike (lesene čepe)
• nekaj koščkov balse za manjše, težko obdelovane delčke
• tanko pluto (izolacija v vseh pogledih)
• pribljižno 1,2 kg dvomilimetrske gume (proti vibracijam)
• vijake za les in kovino (poleg teh še matice in podložke)
• fino mrežico (ventilatorji)
• tubo neostik lepila
• malo lepila za les
• rola ali dve ličarskega traku
• plastični lončki
• trda žica

Da bi vse to spravil skupaj pa sem potreboval še nekaj orodja:

• Minicraftov natančni večnamenski vrtalnik (dremel) ter nastavke, ki spadajo v komplet
• baterijski vrtalni stroj (za delo v moji sobi)
• vertikalni namizni vrtalni stroj (bormašina)
• svedre za les, kovino ter nekaj rezkarjev (diskont roba)
• žaga za kovino
• vbodna žaga
• lok za ta male žagice
• točkalo (brez tega se ne grem več vrtanja - me je prejšnje ohišje izučilo)
• 0,3 mm tehnični svinčnik, nekaj tankih alkoholnih flomastrov
• 60 cm aluminijasto ravnilo, geo trikotniki
• olfa noži
• klešče kombinirke, ščipalke ...
• spone
• mamin sušilnik za lase
• tiskarski valjček
• natančna tehtnica
• dobra miza, primež, več luči, zvrhan koš tolerance mojih staršev glede po celem stanovanju in kleti več mesecev ležečega orodja :)

Izdelava školjke

Za izdelavo školjke sem najprej moral ustvariti kalup. Kolega, ki mi je kasneje pomagal nanašati tkanino na kalup mi je priskrbel res fantastičen kos stirodura (modrega, zelo finega in trdega, stiropora). Če se ne motim je bil debel celih 15 cm. Žal pa se ga z žago ni dalo lepo rezati in tako sem se odpravil po pomoč k bratrancu (iz drugega kolena), ki se že več let ukvarja z modelarstvom in izdeluje skoraj cela letala iz stiropora. Med drugim je tudi bivši državni prvak v ... ne vem več čem. :)

Razrez je potekal pod mojim budnim očesom in pod rokami bratranca in strica v njihovi delavnici z vročo žico (ne IEEE 1394, da ne bo pomote). Izrezala sta mi ustrezne kose, zlepila vse skupaj in zaoblila robove. Tako sem iz tiste modre gmote dobil lep kalup.

školjka je zelo enostavna pravokotna cev z zaobljenimi robovi.

Ogljikova vlakna, ki v mojem primeru izgledajo kot zelo grobo prepletena tkanina, je potrebno prepojiti z epoksidno mešanico, da jim da trdnost in trdoto ter končno obliko. Ena sama plast vlaken bi bila premalo, ker bi se lomila kot lakiran papir. Po nekaj izračunih in posvetovanjih v trgovini Top Model Tehnik v Solkanu, kjer sem dobil res ogromno kvalitetnih informacij in tudi opravil dražji del nakupov, sem prišel do sklepa, da potrebujem štiri plasti. To znese približno 2,1 m². Kupil sem 2,5 m² za vsak slučaj. Rola tkanine je široka 1 m. Izrezal sem dva kosa dolžine 2,2 m. Ostanek imam še vedno v omari za vsak slučaj. Za razrez je priporočljivo imeti dovolj veliko površino.

Epoksi mešanica je sestavljena iz dveh komponent: smola (prosojna) in trdilec (modra, tekoča zadeva), ki smolo strdi. Zadeve se ne da mešati na oko. Potrebna je vsaj na 1 g natančna tehtnica ali brizga z mililitersko skalo. Epoksi se namreč meša v točno določenem masnem/volumskem razmerju. Če se ne motim je znašalo masno razmerje za moji komponenti 10:4, volumsko pa 10:6. Obakrat v prid smole. Če se kdo podaja v te vode, naj se raje pozanima pri prodajalcu, da mu ne zašuštram Kobilice.

Zadeva gre takole:

• Kalup oblepimo s širokim, gladkim lepilnim trakom, ki preprečuje, da bi se epoksi zažrl v stirodur in nam s tem povzročil strašanske preglavice. Lahko tudi uporabimo kuhinjsko folijo, če nočemo videt črt robov lepilnega traku. Karkoli, samo da je površina gladka.
• Vlakna razrežemo na ustrezne kose.
• Pripravimo kakih 30-50 gramov mešanice v prosojnem plastičnem lončku (uporaba tehtnice se bolj izplača, ker se brizge packajo).
• Iz trše žice izdelamo nastavek v obliki zaprtega Y. Vpnemo ga v vrtalni stroj z nizkimi obrati (baterijski ali namizni) in mešanico res dobro zmešamo. Sedaj imamo približno 30 minut, raje manj, da to mešanico porabimo, ker se začne kmalu strjevati.
• Na največji del kalupa postavimo začetek tkanine in nanesemo epoksi. Zaradi viskoznosti bo držal tkanino na mestu. Epoksi je dobro med nanašanjem segrevati. Najlepše se ga razmaže s tiskarskim valjčkom (brez dlak!).
• Tako ovijamo tkanino okrog kalupa plast za plastjo. Narediti moramo vse plasti naenkrat, sicer se epoksi ne prime na prejšnjo (suho) plast. Če hočemo gladeko površino, je dobro nanesti še malo epoksija na zadnjo plast in vso zadevo oviti v ustrezno veliko najlon vrečo, kar pa sem zaradi dodatnih stroškov in komplikacij raje izpustil. Vsekakor pa lahko nanesete še eno plast epoksija na zadnjo plast, ko ste v zaključni fazi laminiranja, da zagotovo enakomerno razporedite snov po površini.
• Sedaj pustite kalup v prostoru z enakomerno temperaturo, stran od radovednih otroških rok, vsaj 24 ur. Priporočam nedotikanje vsaj 48 ur.
• Epoksi lepilo je neverjetno močno in lahko z njim zalepite tudi kake večje kovinske dele na lesene, ko ga že imate zmešanega.
• Pazite, da ne pride lepilo v stik z oblekami, očmi in podobnimi pritiklinami. Če se umažete, si sperite roke čimprej.

Če epoksi segrejemo, se čisto lepo razleze po površini in zaide v nekatere drobne odprtine, v katere pri nižjih temperaturah ne bi. Za segrevanje sem uporabil mamin sušilec za lase, s katerim sem segreval lončke kot tudi epoksi sam, ko sem ga nanašal na vlakna na kalupu.

Morda zveni komplicirano ampak, ko enkrat steče, gre delo zelo gladko. Samo potrpljenje in previdnost sta potrebna. Pa vsaj še en dodaten par rok, ki vam drži sušilnik za lase, meša epoksi, obrača kalup ...

Obdelava školjke

Ko je bil kalup še v školjki, sem z dremlom odmeril in odrezal ustrezne robove. Na spodnji sliki je še vedno viden ličarski trak, ki je služil kot črta za rezanje. Z očetom sva s težavo zlomila in zdrobila ves kalup iz školjke. Uporaba lepilnega traku je prišla še kako prav. Stirodur je elegantno odstopil od selotejpa, ki je z veseljem zapustil školjko.

Kot vidite, ogljikova vlakna resnično lepo odbijajo svetlobo. Tako notranja, gladka stran, kot tudi zunanja, ki izgleda dokaj naravno.

Sledilo je merjenje in kasneje rezanje lukenj za zgornji in spodnji ventilator.

Z ličarskim trakom sem pokril ustrezno površino ter začrtal krog. Kot je razvidno iz slik, sem pustil kar precejšen rob okrog luknje. Bal sem se, da mi rezilo uide in naredi luknjo v moje prelepo ohišje. Luknjo sem nato natančneje zbrusil z ustreznim nastavkom in ročno natančneje obdelal vse skupaj. Pri bruešenju in rezanju priporočam delo v odprtem in prezračenem prostoru. Uporabljajte sesalec, da se znebite strupenega prahu. Uporabljajte zaščito za dihala in oči. Žal je mama ravno sesala po dnevni sobi, ko sem se spravil nad prvo luknjo, tako da sem moral kasneje presesati pol sobe zaradi črnega prahu.

Prednji del ohišja sem izravnal na 0,2 mm natančno, da bi lepo sovpadala s prednjo ploščo. Za merjenje sem uporabil stekleno ploščo na omari. Na tiste kose ličarskega traku sem si zapisoval kako je treba kateri del površine obrusiti in nato odšel pred blok z brusilno letvico v roki in zaščito na obrazu.

Črevesje

Luknje za ventilatorje sem prekril s fino mrežico. Nehote sem jo s kolenom rahlo izbočil in ko sem že zapaničaril, sem ugotovil, da sem po nesreči naredil zadevo zelo kul :) Na sliki žal to še ni razvidno, ker je bila posneta še pred nezgodo.

Nortanjost školjke sem oblepil z 2 mm debelo gumo, ki tehta 1,2 kg. S tem sem se znebil višje frekvenčnih vibracij, ki bi se sicer lahko zelo lepo širile po nadvse akustičnem ohišju. Plošče iz ogljikovih vlaken so namreč po trdoti in prožnosti zelo podobne steklenim. Če udariš po prazni školjki, nastane zvok podoben kot, da bi udaril po praznem kanuju.

V školjko sem montiral podnožje, ki skrbi za varen stik med tlemi in predalom s komponentami. Tri letvice sem razporedil po dnu, jih privijačil ter povezal z vezano ploščo. Prva in zadnja letvica hkrati držita noge ohišja.

Spočetka sem nameraval naresti obe nogi iz 8 mm pleksi stekla. Kasneje sem zadnjo zamenjal s kolesci. Na sliki tudi spodnji ventilator ni ravno na mestu - to sem opazil šele po slikanju. Majhen popravek in vse je tip-top.

Vse komponente sem se odločil spraviti v predal in jih nato po potrebi samo potegniti ven. Na to idejo sem prišel, ko sem si ogledoval Lian-Lijeva ohišja, ki imajo več ali manj povečini odstranljivo nosilec za MB. Jaz sem naredil odstranljivo kar celo školjko.

Tak je bil načrt:

In takšna je resničnost:

Ne denar -- kabli pokvarijo vse veselje. Za bužirke žal nisem imel časa. Za krajšanje IDE kablov pa še zbiram pogum. Trenutno imam skorajda 80 % IDE kablov preveč.

Podrobnosti izdelave predala žal nisem uspel fotografirati, saj sem ga izdeloval v naglici in brez fotoaparata pri roki. Za grobo oceno pa vam pokažem sliko s prednje strani računalnika v prehodnem obdobju, ko je tekel še brez prednje maske.

Disk visi na stari zračnici, hladi pa ga 80 mm ventilator.

Ta slika je nastala, ko je bila prednja maska že montirana. Izginil je 80 mm ventilator, ki se je začasno znašel v sestrinem računalniku.

Pekač sedi na dveh 10x15 mm letvicah, ob straneh ga pred padcem iz ohišja varuje trenje. Napajalnik sem zaradi višine ohišja vrgel na prednjo stran, od koder sem nato moral speljati tri žice za napajanje na zadnjo stran ohišja, kamor sodi tale plošča. Zaradi neskladja s prednjo stranjo, jo bom ponovno izdelal med zimskimi počitnicami.

Zadnja plošča vsebuje:

• Priključek za napajalnik
• Stikalo za napajalnik
• Ploščico za vse MB priključke
• Ogromno odprtino za AGP in PCI kartice
• Zračno cev, ki pelje zrak naravnost nad CPU hladilnik.

Opazna je tudi luknja, ki je prekrita z lepilnim trakom - nekako sem se uštel pri načrtovanju luknje za priključek napajalnika. Zaradi takih neumnosti si plošča vsekakor zasluži zamenjavo.

Luknja, ki trenutno zeva iz zadnjega dela ohišja ni pretirano očem prijazen pojav. Pa še nadtlak, ki naj bi zadrževal prah zunaj ohišja, s tem izgine.

Takole se hladi moja grafična kartica z 80 mm ventilatorjem in Zalmanovim NB hladilnikom (spreglejte žičnato solato, prosim):

Vrnimo se k predalu. Preostanek napajalnih kablov, ki jih je proizvajalec napajalnika dobrodušno prilotal vanj, je skrit pod vrhom ohišja. Tam služijo ... ničemur. Morda bom nekega dne potreboval SATA priključek za disk.

Tako nekako prileze predal iz ohišja kot polž iz hišice:

Najverjetneje ste v notranjosti ohišja zasledili še veliko lepilnega traku. Tega ne bom skrival pred vami. Imam pač tako navado, da raje zadevo zalepim, kot pa privijem in kasneje pri zamenjavi kake komponente ugotovim, da sem žice (ali karkoli drugega) privil preblizu nečesa. Od zunaj tako ni opazno, če nimaš ravno pleksi stekla in dovolj LED-ic za osvetljevanje cele sobe.

Zunanjost

Prednja plošča mi je vzela krepkih 8 dni dela v kleti. Odločil sem se za 8-plastno vezano ploščo, ki je povsem ravna. Pri lokalnih prodajalcih nisem mogel niti slučajno dobiti ravne 5 mm plošče. Tako sem se spet odpravil v Solkan in zapravil nekaj denarcev za dragocen ravnost.

Izrezal sem luknje za dva ventilatorja, stikali za vklop in ponoven zagon, CD-ROM enoto ter dva para potenciometrov (prvi nadzirata vrtljaje zgornjega in spodnjega ventilatorja (92 mm), drugi pa vrtljaje v CPU in GPU pihajočih ventilatorjev).

Sedaj pa končno slike končanega ohišja

Od spodaj navzgor: prednja "noga", ki bo kasneje dobila še LED diodo

Zadnji par kolesc:

Potenciometri (ali opazite majhne napake pri luknjah in v barvi?). Privil sem jih na ostanke od rezanja lukenj za ventilatorje.

CD-ROM reža (zavoljo potrebe po uveljavljanju garancije sem se odločil z barvanjem plastike začasno odložiti). Luknja za LED-ico na pogonu bo počakala.

Za stikala sem uporabil stara stikala z nekega avtoradia. Tista drobna z 0,5 mm hoda . Elektrotehniki bodo že vedeli, jaz kot strojnik jih ne znam poimenovati. Med stikalca in luknjo za njih sem vstavil ostanke od lukenj za zgornji in spodnji ventilator.

stranica v vsem svojem sijaju:

Perspektivni pogled (slaba globinska ostrina zaradi svetlobe):

še zadnji pogled od zgoraj:

Komponente in delovanje

Računalnik sestavljajo:

• AMD Athlon XP 1900+ Palomino procesor (nenavit)
• Epox 8K9A MB
• 2x256 MB PC2700 RAM
• IBM 40 GiB DeskStar (Ja, DeathStar. No moj zaenkrat še veselo sopiha, moram potrkati na les, hočem reči na ogljik ;)
• CD-RW&DVD+-RW TEAC DV W58G
• Zalman 400W PSU
• 2x92mm Zalman ventilator
• (1) 2x80mm Zalman ventilator
• Zalman 7000 AlCu CPU hladilnik
• Zalman NB32J NB hladilnik na GPU

Ko odvijem vse ventilatorje je šum računalnika neznaten. S tem sem tudi dosegel cilj, ki sem ga imel ves čas pred seboj: nizke temperature pri tihem delovanju in predvsem hudo dober izgled.

Zaključek

Verjetno vas tudi zanima tisti bolj sočen podatek, koliko prešernov je zapustilo mojo denarnico za to ohišje. Številke vam bom povedal zgolj okvirno (+/-500SIT), ker sem račune spravil neznano kam:

• Ogljikova tkanina in epoksi smola, Top Model Tehnik, 17.000 SIT
• Navadna vezana plošča za predal, Merkur, 800 SIT (še nekaj je je ostalo)
• 1,7 kg 2 mm gume, Merkur, (0,5 kg mi je ostalo) 1.700 SIT
• 1 mm pluta, 0,7 m², Merkur, 300 SIT (tam nekje)
• Mrežica za ventilator 300 SIT
• Ena 2 m 10x15 mm letvica ... je bila v kleti ... sicer pa ne čez 400 SIT
• 8-plastna 250x500 mm vezana plošča za prednji del 900 SIT
• Vijaki, matice, en nov sveder, žagice za lok, nekaj nastavkov za dremel, ... Drobnarije 5.000 SIT
• 4x potenciometer pri cool-pc 3.800 SIT
• Nekaj pleksija (prednja noga) sem imel v kleti že od prejšnje škatle pa ga vseeno vštejem: 300 SIT
• Navdušenje prijateljev in obiskovalcev foruma, moji užitki ob ustvarjanju ter predvsem mamino veselje, da sem končno vse pospravil po končani modifikaciji: PRICELESS :)

Vseskupaj tako nanese 30.500 SIT. Pri nekaterih cenah sem pretiraval - recimo da je okroglih 30.000, razporejenih na skoraj 4 mesece. Orodje sem že imel pred tem doma.

S tem denarjem bi si zagotovo kupil res hudo ohišje ampak, če sam nekaj narediš je užitek veliko večji. Še posebaj ker je unikat -- nihče nima prav takega. Dejansko je po moje to cilj vsake modifikacije, biti drugačen od serijskih izdelkov, ki se v milijonih vsak dan kotalijo po tekočih trakovih.

Zahvaljujem se vsem, ki so mi dajali ideje, predloge in komentarje v temi v forumu na Slo-Tech.

In še posebne zahvale sodelujočim pri tem projektu v vrstnem redu nastopanja gredo: Mateju v trgovini Top Model Tehnik za vse informacije in nasvete, Deanu in Ivanu Vidmarju (bratranec & stric) za izdelavo kalupa, Petru šinkovcu za pomoč pri izdelavi školjke, Očetu za pomoč pri odstranjevanju kalupa iz školjke in Luciji ki mi je dajala zanimive ideje in pomagala pri končni sestavi prednje plošče, ki je zahtevala 20 prstov