Mnenje: totalitarni vzgibi slovenskih oblasti pri odnosu do interneta

• Matej Kovačič :: 13. sep 2006

17. aprila 2003 je bil Inšpektorat za varstvo osebnih podatkov s strani policije obveščen, da je na spletni strani www.udba.net objavljena Centralna Aktivna Evidenca, zbirka podatkov bivšega Republiškega sekretariata za notranje zadeve SRS, ki je vsebovala osebne podatke (ime in priimek, kraj in datum rojstva, ime in priimek staršev (vključno z dekliškim priimkom mater), kraj prebivališča, poklic, državljanstvo, narodnost, podatke o prekrških in kaznivih dejanjih, številko dosjeja, itd.) o več kot milijon slovenskih državljanih in tujcih, ki so jih obravnavali uradni organi SRS. Po pregledu spletne strani je policija na sestanku z inšpektorjem le-temu izročila podatke o IP naslovu in lokaciji strežnika na katerem je gostovala spletna stran udba.net. Izkazalo se je, da je spletna stran postavljena v tujini, natančneje v Bangkoku. Na sestanku so obravnavali tudi ukrepe, s katerimi naj bi omejili ali vsaj otežili dostop do spletne strani in s tem do osebnih podatkov in na podlagi tega sestanka je nato inšpektor za varstvo osebnih podatkov poklical štirinajst ponudnikov dostopa do interneta in jim izrekel ustno odločbo, s katero jim je odredil, da takoj preprečijo dostop do sporne spletne strani. Le eno podjetje, K2.net, je zahtevalo tudi potrditev in identifikacijo organa preko faksa. Pisno odločbo je inšpektor poslal kasneje.

Istega dne so novico o prepovedi objavili številni slovenski mediji in po internetu so se razširile informacije kako preko posredniških programov (tim. proxyev) zaobiti prepoved dostopa. Deli dosjejev iz strani udba.net so se pričeli širiti po spletnih forumih in spletnih straneh. Hkrati so se pojavile še številne kritike ravnanja inšpektorja, ki je odločbo izdal ustno, saj je Zakon o splošnem upravnem postopku izdajo ustne odločbe dovoljeval samo v nujnih primerih in sicer če je obstajala nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti. Prav tako so se ukrepu odločno uprli ponudniki dostopa do interneta, ki so trdili, da je inšpektor odločbo izdal na temelju domneve, da so ponudniki dostopa do interneta tudi obdelovalci zbirke osebnih podatkov, kar pa ne drži. Dejstvo, da ponudniki dostopa do interneta zgolj posredujejo pri prenosu priznava tudi 12. člen Direktive EU 2000/31 o elektronskem poslovanju, ki ponudnikom dostopa do interneta priznava pasivno vlogo pri prenosu podatkov. Seveda sta bila cenzura in sporen poiskus prenesti odgovornost za zapiranje spletnih strani na ponudnike dostopa do interneta le del problema – dejstvo je, da je bil osnovni problem predvsem nezakonita objava osebnih podatkov.

Številne kritike, predvsem pa možnosti alternativnega dostopa preko posredniških programov je privedla do tega, da je 28. aprila 2003 inšpektor za varstvo osebnih podatkov izdal novo odločbo, s katero je prejšnjo odločbo razglasil za nično. Ničnost prve odločbe je utemeljil na dejstvu, da je ni mogoče izvršiti. Takrat smo se vsi, ki nam svoboda na internetu predstavlja pomembno vrednoto, oddahnili. Kazalo je, da je postavljen pomemben precedens da ponudnikom dostopa do interneta ni mogoče naložiti policijskih in represivnih nalog, ter da so se državni organi naučili pomembne lekcije o neučinkovitosti cenzure interneta in priznali svojo napako.

Afera spletne stavnice

Seveda smo se motili. 5. septembra 2006 se je zgodba ponovila, tokrat v drugi preobleki in na še bolj sporen način.

Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo je namreč ponudnikom dostopa do interneta poslal navaden dopis (brez navedbe pravne podlage in brez pravnega poduka) v katerem jih je pozval, da onemogočijo dostop do dveh spletnih strani, ki brez koncesije Republike Slovenije opravljata storitev ponujanja iger na srečo.

Razlog? Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo je omenjenima družbama s sedežem v tujini prepovedal prirejati igre na srečo v Republiki Sloveniji, družbi pa njegove prepovedi nista upoštevali. In ker roka Urada ne seže v tujino, je pač Urad svojo voljo skušal uveljaviti s čez pleča slovenskih ponudnikov dostopa do interneta.

Reakcije na dopis so bile s strani ponudnikov dostopa do interneta mešane. Nekateri, npr. T-2, so blokado nemudoma izvršili. Drugi, npr. Siol, so blokado obljubili. Ostali operaterji so si vzeli čas za razmislek.

Grožnja Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo je bila na prvi pogled vsekakor resna. Urad je namreč v svojem dopisu ponudnikom dostopa do interneta zagrozil, da bodo, v kolikor njegovega dopisa ne bodo spoštovali, kršili 6. člen Zakona o igrah na srečo in storili prekršek po 120. členu istega zakona.

Zakon o igrah na srečo v 6. členu pravi takole: “Sprejemanje vplačil za igre na srečo ali opravljanje drugih storitev v zvezi s katerokoli igro na srečo za tuje osebe v Republiki Sloveniji je prepovedano.”.

120. člen pa: “Z denarno kaznijo najmanj 140.000 tolarjev se kaznuje za prekršek posameznik, ki sprejema vplačila za igre na srečo ali opravlja druge storitve v zvezi s katerokoli igro na srečo za tuje osebe (6. člen).”

Vendar pa je dejstvo, da ponudniki dostopa do interneta podatke le posredujejo preko svojega omrežja. Nič manj, predvsem pa nič več. To jim priznava celo slovenska zakonodaja, konkretno Zakon o elektronskem poslovanju na trgu v členih 8., 9. in 10.

Še bolj konkretno. 8. člen Zakona o elektronskem poslovanju na trgu v tretji alineji pravi: “Ponudnik storitev ni dolžan nadzirati ali hraniti podatkov, ki jih pošilja ali hrani, ali dejavno raziskovati okoliščin, nakazujočih na protipravnost podatkov, ki jih zagotavlja prejemnik storitve.”. 9. člen je še bolj jasen:

“(1) Kadar se storitev informacijske družbe nanaša na prenos podatkov v komunikacijskem omrežju, ki jih zagotovi prejemnik storitve, ali zagotovitev dostopa do komunikacijskega omrežja prejemniku storitve, ponudnik storitev ni odgovoren za poslane podatke, če:
– ne sproži prenosa podatkov,
– ne izbere naslovnika in
– podatkov, ki jih prenaša, ne izbere ali spremeni.
(2) Prenos in zagotovitev dostopa iz prejšnjega odstavka vključujeta samodejno, vmesno in prehodno shranjevanje poslanih podatkov, če je namenjeno samo izvajanju prenosa v komunikacijskem omrežju in če se podatki ne shranijo za daljši čas, kolikor je za njihov prenos upravičeno potrebno.”

Na videz bi s tem sicer lahko zaključili, vendar pa 2. člen Zakona o elektronskem poslovanju na trgu določa, da ta zakon ne velja za “dejavnosti igralništva, pri katerih gre za vložke denarne vrednosti v igrah na srečo, vključno z loterijami in transakcijami v zvezi s stavami.”.

Na tej točki je morda potrebno nekaj razumevanja vloge ponudnikov dostopa do interneta. Dejstvo je, da slovenski ponudniki dostopa do interneta ne opravljajo dejavnosti igralništva. Načeloma bi to dejavnost lahko opravljali, vendar le v skladu s 3a. členom Zakona o igrah na srečo, ki določa, da je “prirejanje iger na srečo preko interneta oziroma drugih telekomunikacijskih sredstev dovoljeno le gospodarskim družbam, ki pridobijo koncesijo za trajno prirejanje klasičnih iger na srečo ali koncesijo za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnicah.”. 110. člen istega zakona določa kazen za prireditelja, ki “prireja igre na srečo preko interneta ali drugih telekomunikacijskih sredstev v nasprotju s predpisom iz 3.a člena tega zakona”.

Zdrava pamet nas uči, da ponudniki dostopa do interneta ne opravljajo dejavnosti prirejanja iger na srečo preko interneta, razen seveda če postavijo lasten strežnik za izvajanje iger na srečo ali če se povežejo s kakšno internetno igralnico. Dejstvo tudi je, da ponudniki dostopa do interneta ne sprejemajo nikakršnih vplačil za igre na srečo, torej niso neposredno vpleteni v igralniški posel.

Postavi se torej vprašanje, ali ponudniki dostopa do interneta sploh opravljajo kakšne storitve v zvezi s katerokoli igro na srečo za tuje osebe, kot to prepoveduje 120. člen Zakona o igrah na srečo. Ob razumevanju vloge in dela ponudnikov dostopa do interneta je verjetno vsakomur jasno da ne – opravljali bi jih le, če bi s temi tujimi osebami imeli sklenjen kakšen sporazum. Tak sporazum pa ne obstaja, saj ponudniki dostopa do interneta zagotavljajo le dostop do omrežja.

Absurdnost situacije pa se na tej točki žal še ne konča.

Asistentka na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru Janja Bedrač je v začetku leta 2005 v publikaciji Pravna praksa objavila prispevek z naslovom Prirejanje iger na srečo v EU. V članku opisuje tudi primer Gambelli, ki ga je novembra leta 2003 obravnavalo Sodišče Evropske skupnosti. Gambelli je bil v Italiji obtožen, da je nezakonito organiziral tajne stave in bil lastnik centra za izvajanje dejavnosti pobiranja in prenosa stav, saj je bil povezan (tudi lastniško) z internetno stavnico v tujini.

Sodišče ES je v postopku sprejelo mnenje, da italijanska zakonodaja v resnici ne skuša omejiti domnevno škodljivih iger na srečo, pač pa gre za zaščitništvo obstoječih koncesionarjev. Povedano drugače – ne gre za nek javen interes po omejevanju škodljivosti iger na srečo, pač pa gre za neupravičeno omejitev prostega pretoka storitev. Odločitev je kasneje, prav tako novembra 2003, potrdilo še v primeru Lindman.

Sodna praksa je torej čezmejno opravljanje (v tujini zakonito ustanovljene) igralniške dejavnosti legalizirala. Republika Slovenija kot članica EU torej zaradi prostega pretoka storitev ni pristojna za veljavno ustanovljene tuje ponudnike igralniških storitev. Človek tako pravzaprav ne ve kaj je bolj grozljivo: dejstvo, da uradniki Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo dobro leto po vstopu v EU še ne poznajo sodne prakse EU, dejstvo, da poslujejo z “grozilnimi dopisi” in ne z na zakonu temelječimi odločbami, dejstvo, da ne razumejo vloge in način delovanja ponudnikov dostopa do interneta ali morda celo servilnost nekaterih ponudnikov dostopa do interneta.

Po mojem mnenju je poslovanje z “grozilnimi dopisi” znak avtoritarnosti in ne pravne države. Uklanjanje pritiskom države pa kaže, da slovenski uporabniki od ponudnikov dostopa do interneta ne moremo pričakovati da se bodo borili za našo svobodo na internetu. Bati se je, da se primer, ko se je eden največjih ameriških ponudnikov dostopa do interneta, podjetje Earthlink, do zadnjega (torej do izdane sodne odredbe – žal tudi edine tovrstne v ameriški zgodovini) boril proti namestitvi sistema za nadzor nad internetnim prometom Carnivore, v Sloveniji skoraj ne more zgoditi. Na srečo vsaj nekaj upanja puščajo uradni odzivi predstavnika SISPE Darkota Bulata, ki je izpostavil spornost takšnih ukrepov. A glede na to, da je bil Darko Bulat v času afere udba.net direktor podjetja K2.net - edinega slovenskega ponudnika dostopa do interneta, ki je od tedanjega inšpektorja za varstvo osebnih podatkov najprej zahtevalo potrditev in identifikacijo preko faksa in šele potem ubogalo – se zdi, da so takšni odzivi bolj personalno kot pa institucionalno pogojeni.

Žal se nekateri ponudniki dostopa do interneta ne zavedajo, da jim takšna servilnost do oblasti lahko celo neposredno škodi. Verjetno je samo še vprašanje časa, kdaj bodo uporabniki zaradi neupravičenega in celo nezakonitega omejevanja dostopa pričeli vlagati odškodninske tožbe. Na dolgi rok pa se bo država navadila da lahko “policijsko delo”, ki ga sama ne zna, more ali noče izvršiti, preprosto naloži ponudnikom dostopa do interneta, da ga izvršijo na lastne stroške.

Če se bi takšna praksa nadaljevala bi bilo verjetno le vprašanje časa kdaj bi se nek drug državni organ spomnil od ponudnikov dostopa do interneta zahtevati blokado P2P omrežij in še številnih drugih spletnih strani, morda celo po vzoru Kitajske. Pasivnim slovenskim uporabnikom bi v tem primeru preostala le uporaba anonimizacijskega in proticenzorskega Tor omrežja, dokler se Oblast ne bi spomnila onemogočiti še tega.

Da pa bi se uporabniki interneta sami aktivno zavzeli za svoje digitalne pravice pa pri nas prav tako skoraj ni pričakovati. Konec koncev le živimo v Sloveniji.