Kaj kupiti (1. del)

• Korosec Luka :: 9. jun 2003

Kaj kupiti, je večno vprašanje, ki si ga vsak izmed nas zastavi vsakokrat, ko se odpravi v trgovino, pa naj bo to lokalna prehrambeno usmerjena prodajalna ali pa kaj zanimivejšega -- naprimer računalniška trgovina. Kamorkoli pridemo, tam nas čaka nekdo, ki želi od nas dobiti kar največ denarja, četudi včasih ne na ravno najbolj pošten način. Dokler govorimo o živilih, še ni tako zelo hudo, čeprav smo potem prisiljeni po grlu stlačiti kakšen kos težje prebavljive hrane, a ko se preselimo v računalniške vode, postanejo napake precej težje "prebavljive". Še posebej kadar je taka napaka posledica lahkomiselnega poslušanja nasveta strokovno podkovanega in vsevednega prodajalca. No, pred neužitnimi živili vas ne morem ubraniti, zato se bom toliko bolj potrudil, da vam vsaj vaš računalnik ne bo povzročil rane na želodcu.

Na tej točki se pojavi problem načina nakupa, saj ni vseeno, ali kupujemo celoten računalnik na enem mestu in nam ga tam tudi sestavijo, ali pa imamo zaradi lastne sestave možnost kupovati na različnih mestih, vključujoč male oglase. Seveda je ugodnejša druga možnost in ker ste Slo-Techerji računalniško bolje izobraženi, mislim, da vam to ne bi smelo predstavljati težav. Tudi če ste še začetnik na tem področju, se nikar ne bojte. Na Slo-Techu smo o tem že pisali, saj je naš modri admin alien-w v svojem članku že razložil teorijo sestavljanja računalnika. Stvari so zelo enostavne, saj so računalniške komponente narejene tako, da gredo skupaj samo, če so pravilno obrnjene, tako da boste potrebovali zgolj križni izvijač, nekaj termalne paste in kanček zdrave kmečke pameti. Edina stvar, ki je lahko potencialno nevarna, je statična elektrika, zato se pred začetkom šarjenja po računalniku razelektrite z dotikom nepobarvanega dela radiatorja ali kateregakoli drugega ozemljenega kovinskega predmeta.

Ker nismo vsi ljudje enaki, so posledično tudi potrebe po računski moči naših abakov precej različne. Nekaterim zadostuje tipkanje besedila in deskanje po spletu, drugi želijo tu in tam pogledati kakšen film, poslušati glasbo, odigrati kakšno igrico. Tretja skupina ljudi hoče, da je njihov računalnik sposoben poganjati najnovejše igre, zahtevne 3D-programe in zakodirati Divxe v rekordnem času. Zaradi tega bom pri vsaki skupini komponent zapisal celo paleto možnosti, tako da bo lahko vsakdo našel zase ustrezno konfiguracijo.

Pred začetkom le še en komentar o oznakah OEM, RET in BOX, ki jih boste pogosto srečevali na cenikih. OEM je kratica za Original Equipment Manufacturer, kar v prevodu pomeni izdelovalec celotnih sistemov, torej celotnega računalnika. Tako označeni deli naj se ne bi prodajali končnim kupcem, temveč le podjetjem, kot so IBM, Dell, HP, Compaq in naši najljubši preprodajalci strojne opreme, ki jih potem uporabijo pri sestavi. V praksi to pomeni, da dobite samo kartico, procesor, CD-RW-pogon oz. karkoli pač kupite brez škatle, CD-jev z gonilniki in programi, knjižic z navodili in ostalih dodatkov, ki se jih proizvajalec sicer odloči dodati v paket, namenjen končnim kupcem. S tem smo prišli še do pomena oznak RET in BOX, ki sta krajši zapis za retail ter angleška beseda za škatlo in pomenita, da boste dobili svojo železnino lično zapakirano v pisano škatlo z vsemi dobrotami skupaj. Smiselnost nakupa oškatljene verzije je odvisna od razlike v ceni in bonbončkov, ki so dodani, zato vam ne morem podati nekega splošnega navodila, temveč se boste morali odločiti sami zase, ali so dodatki vredni višje cene. Pa začnimo. Prva stvar, ki jo boste potrebovali, je ohišje.

Ohišje

V cenovnem razredu do približno 10.000 SIT je na trgu ogromno različnih ohišij, ki imajo priložen napajalnik. Pazite, da bo ta vsaj 300-vaten. Pri izbiri imejte v mislih, da izgled ni vse, saj se ohišja lahko precej razlikujejo tudi v notranjosti. Pomembno je, koliko prostora je za 5,25-palčne enote, koliko za 3,5-palčne in koliko diskov lahko privijačimo v ohišje. Mislim, da ni potrebno posebej poudarjati, da velja princip -- več prostora je, bolje je. Pazite še na dostopnost do notranjosti ohišja. Idealno je, če se leva in desna stranica odstranita neodvisno. Še posebej prikladno je, če to lahko storite z odvijačenjem vijakov za vsako stranico na zadnji (lahko pa tudi na sprednji) strani. Tudi način pritrditve osnovne plošče prek distančnikov se razlikuje. Najbolje je, da se distančniki privijačijo in ne samo zataknejo.

Problem pri cenejših ohišjih je lahko tudi (ne)kvaliteta pločevine, saj se lahko pri njih zelo hitro uničijo navoji, kar pomeni, da potem ne moremo več zategniti vijakov in s tem pritrditi osnovne plošče ali razširitvenih kartic. To je lahko velik problem, zato pri nakupu ohišja ne bodite pretirano skopuški. Ker se lahko notranjost ohišja vsled hlajenja procesorja in ostalih vročih teles precej segreje, je dobro imeti tudi kakšen ventilator, ki bo poskrbel za dovod hladnega in odvod vročega zraka. To je za ohišja do 10 tisočakov že luksuz, a če je priložen zastonj, zakaj ne. Na koncu ne pozabite preveriti še kvalitete gumbov za vklop in ponovni zagon računalnika, saj so lahko ti zelo majhni, težko dostopni in zatikajoči. Novejša ohišja so pogosto brez gumba za ponovni zagon računalnika. Premislite, ali to res želite.

Mislim, da je to zadostna količina napotkov za nakup dobrega ohišja, ki jih boste lahko s pridom uporabili tudi kupci ohišij do 20.000 SIT. Razlika je le v tem, da dražja ohišja vsemu temu navadno že ustrezajo, zato ste lahko nekoliko izbirčnejši. Morda si celo privoščite ohišje z oknom v stranici in neonsko lučjo. Najcenejši izmed njih je Xenon, ki ga lahko dobite že za skromnih 14 tisočakov in predstavlja izvrstno izbiro za nadobudne sestavljavce. Dobra je tudi Codegen 6066-CA.

Srečneži z globokimi žepi lahko izbirate med ohišji, kot so Enermax CS-3071 Silver Wizard I in II, Thermaltake A5000+ Xaser II, Thermaltake V1000A(D) Xaser III+Plexi, Thermaltake V2000A Xaser III Alu+Plexi, Chieftec CS601, Chieftec CS2001, Chieftec MX-01B(L)D, Chieftec Dragon DA-01BL-D ipd. Vsa ta ohišja so narejena zelo kvalitetno, zato se v podrobnosti ne bom spuščal, saj bosta v končni fazi odločujoča faktorja izgled ohišja in globina vaše denarnice. Podrobneje se lahko s posameznimi ohišji seznanite na Googlu.

Osnovna plošča

In že smo pri prvem kosu elektronske železnine. Ker nam osnovna plošča predstavlja temelje sistema, moramo biti pri njeni izbiri zelo previdni. Od njene izbire so namreč odvisne hitrost, stabilnost in funkcionalnost celotnega sistema. Če smo zelo omejeni z denarnimi sredstvi in si hkrati želimo čim večjo hitrost, smo se prisiljeni omejiti na sisteme z AMD-jevimi procesorji. Intel je sicer zelo konkurenčen v višjih cenovnih razredih, a pri cenejših rešitvah se enostavno ne more kosati z AMD-jem, o Viinem C3 pa raje ne bi izgubljal besed. No, morda le eno ali dve. Če ste res zelo, zelo skromni pri zahtevah za vaš računalnik in močno omejeni s financami, potem morda C3 niti ni tako slaba izbira. Windows, Office in internet vam bodo brez težav tekli tudi na C3-procesorju in osnovni plošči z integrirano grafično in zvočno kartico. Na igre pozabite (razen morda na pasijanso). Pri nakupu poiščite osnovno ploščo, ki podpira starejše Celerone in Pentiume III in nove Celerone, a le do 1,4 GHz. Ti namreč uporabljajo enako podnožje kot Viin C3, torej Socket 370 in čipovje, torej VIA Apollo Pro 133A(T) ali Intelovo i815E/EP. En primer takšne plošče je naprimer QDI Advance 6T, za še kakšno drugo pa se pozanimajte v vaši trgovini. Prav veliko tu ne morete zgrešiti.

Sedaj pa se zares posvetimo zvezdi cenejšega procesiranja, AMD-ju. Brez skrbi, stabilnost ne bo prav nič trpela, saj so sistemi z Athlon in Duron procesorji na trgu že zelo dolgo časa in so že dolgo nazaj dozoreli. Omejeni smo na osnovne plošče s Socket A podnožjem. Izmed teh so najcenejše tiste, ki temeljijo na SiS735 oz. 745 čipovju. Ponovno naj vas pomirim, da se je to čipovje izkazalo kot zelo hitro in stabilno, za povrhu še poceni, zato so kakršnekoli skrbi glede stabilnosti popolnoma odveč. Za tiste vraževerne še vedno ostanejo cenovno ugodne plošče, temelječe na Viinem KT333-čipovju, ki so sicer malce dražje, a za to tudi malce hitrejše. Dandanes imajo tudi najcenejše osnovne plošče praviloma vgrajeno že vsaj zvočno kartico (SB), ki je za povprečnega uporabnika popolnoma zadosti, pogosto pa najdemo tudi mrežno (LAN) kartico, podporo USB 2.0, na dražjih izvedenkah pa tudi RAID in Serial ATA krmilnike (SATA) ter Firewire (FW) in gigabitne mrežne kartice (GBL).

Posebne izvedenke na VIA KM 266 in SiS740 čipovju imajo že vgrajeno grafično jedro (VGA), ki pa za Slo-Techerje ni zanimivo, saj je zelo počasno; boljše so kartice na ploščah, grajenih okoli nForce I in II čipovja, ki pa so pregrešno drage in počasnejše od samostojnih grafičnih rešitev, saj si grafični čip prilasti nekaj pomnilnika in odžira pasovno širino med pomnilnikom in procesorjem. Kupíte jih le, če mislite uporabljati računalnik res le kot elektronski pisalni stroj in brskalnik po spletu.

Oznake, ki ste jih opazili v oklepajih, so okrajšave, ki jih boste za dodatne možnosti našli na cenikih prodajalcev. Cene sem zaokrožil na tisoč tolarjev, ker seveda niso povsod enake in se pogosto tudi spreminjajo.

Pa si poglejmo, kaj zanimivega je moč najti na slovenskih prodajnih policah:

AMD Socket A (Athlon XP, Duron)
15.000-20.000
Elite K7S5A PRO SIS735 SDR/DDR+SB	16.000
Elite K7S6A SIS745 DDR+SB	16.000
Elite L7S7A2L SIS746 DDR+SB+LAN	18.000
EPoX 8KHAL+ KT266A DDR+SB	18.000
20.000-25.000
EPoX 8K5A2 KT333 DDR+SB	20.000
EPoX 8K9A KT400 DDR+SB	21.000
MSI KT4VL KT400 DDR+SB	25.000
Gigabyte 7VRXP KT333 RAID+SB+LAN	24.000
Winfast K7NCR18D nForce2 DDR+SB+LAN	25.000
Soltek SL-75FRN2-L nForce2 DDR+SB+LAN	25.000
28.000-35.000
EPoX 8RDA nForce2 DDR+SB	25.000
EPoX 8RDA+ nForce2 DDR+SB+LAN+FW	30.000
EPoX 8RDA3+ nForce2 Ultra400 DDR+SB+LAN+SATA+FW	34.000
Abit NF7-S nForce2 DDR+SB+LAN+SATA	35.000
MSI K7N2-L nForce2 DDR+SB+LAN	33.000
Asus A7N8X nForce DDR+SB+LAN	35.000
nad 35.000
Asus A7N8X nForce2 DDR DeLuxe+SB+LAN+SATA+FW	41.000
Vse cene so v SIT. So le okvirne.

Če boste zadovoljni z vgrajenim grafičnim jedrom, s čemer boste veliko prihranili, saj ne boste potrebovali lastne grafične kartice, so vam na voljo sledeče osnovne plošče:

Asus A7N266-VM nForce DDR+VGA+SB	23.000
Elite K7SOM (Elite K7SEM3 ) SIS740+VGA+SB+LAN	21.000
EPoX 8KEM2 SIS740+VGA+SB	21.000

In še malce dražje vse-v-enem čudo:

EPoX 8RGA+ nForce2 DDR+VGA+SB+LAN+FW	43.000

Za tiste z najnižjim proračunom priporočam izbor iz prve skupine, tj. od 15 do 20 tisočakov, kjer kraljuje Elite ECS K7S5A (Pro), ki omogoča uporabo tako SDR, kot tudi novejšega in hitrejšega DDR-pomnilnika. Če podpore SDR ne potrebujete (kar je zelo, zelo verjetno --McHusch), izberite ECS K7S6A. Slabosti teh dveh plošč so slabe navijalske zmožnosti, zato v primeru navijalskih nagnjenj raje poglejte v smeri malce dražje Epox 8K5A2 ali MSI KT4VL.

Nekoliko premožnejšim je namenjena druga skupina, kjer zelo toplo priporočam Epox 8K5A2 oz. 8K9A na osnovi VIA KT333 oz. KT400 čipovij, saj za relativno malo denarja prinašata hitro, stabilno in navijalsko sposobno osnovo za AMD-jeve mlinčke. Tu se zahvaljujoč LeadTek WinFastu in Solteku pojavita že prvi nForce II matični plošči. LeadTek-ova ima sicer eno manjšo pomanjklivost, saj ne dovoljuje nastavljanja množilnika, a ne glede na to se lahko še vedno pozabavate s FSB-jem in napetostjo jedra. Če niste pretirano navdušeni nad navijanjem, je ta plošča s svojo izredno ugodno ceno (okrog 25 tisočakov) kot naročena za vas, v nasprotnem primeru pa vam predlagam, da se raje odločite za nič dražjo Soltek-ovo SL-75FRN2-L ali pa za katero izmed zelo ugodnih Epoxovih KT333 oz. KT400 rešitev.

Če ste pripravljeni za osnovno ploščo odšteti okrog 30 tisočakov, potem ste že znotraj kraljestva vrhunskih osnovnih plošč, temelječih na nForce II, ki je trenutno najbolj vroče vezno čipovje za AMD in bo iz vašega Athlona iztisnilo še zadnje kaplje moči. Tudi tu moram priporočiti Epoxove izdelke, in sicer 8RDA+ ter novo EPoX 8RDA3+, ki je zgrajena na čisto sveži reviziji nVidiinega nForce II Ultra 400 čipovja in prinaša poleg malenkostne pohitritve tudi uradno podporo 200 MHz-FSB-ju, ki ga potrebuje takisto še svež Athlon XP 3200+. Ker so pri Epox-u vedno v koraku s časom, so sedaj tudi starejšo 8RDA+ nadgradili z Ultra 400 čipovjem, tako da lahko z malo sreče (najti morate zadnjo revizijo) dobite najnovejše vezje še ceneje. Čeprav 200 MHz-FSB že dolgo deluje tudi na starih nForce II ploščah, je vseeno lepo videti tudi uradno podporo.

Če vam Epoxova plošča ni po godu, lahko izbirate še med Abitovo nForce II pogruntavščino NF7-S Rev. 2.0 in MSI-jevo K7N2 Delta, ki sta prav tako odlični plošči, grajeni na novi reviziji nForce II čipovja. V prihajajočem novem južnem mostu (southbridge) je obljubljena tudi podpora najnovejšim Serial ATA diskom, za zdaj pa se moramo zadovoljiti z zunanjimi Promiseovi ali Silicon Imageovi krmilniki, ki se tako še naprej zažirajo v ubogih 133 MB/s pasovne širine, kolikor je premore PCI vodilo. Nvidia namerava izdati tudi enokanalno različico svojega nForce II čipovja, ki se bo imenovalo nForce II 400, torej brez Ultra. Pri nakupu bodite zato previdni, da ne boste po pomoti kupili tega cenejšega čipovja, ki ima nalogo izriniti Vio tudi iz nižjih cenovnih razredov.

Kot zadnjo si poglejmo še Asusovo poslastico z imenom Asus A7N8X DeLuxe, ki poleg vrhunske hitrosti ponuja tudi vse ostale dobrote nForce II čipovja. Torej, dvojni LAN, Firewire, Serial ATA in SoundStorm razširitveno kartico, ki omogoča izkoriščanje vseh dobrot izvrstne, v MCP-T (a.k.a južni most) vgrajene, zvočne kartice. Cena za vse to seveda ne more biti majhna in se tako nevarno približa 41 tisočakom.

Dandanes tako rekoč vse osnovne plošče omogočajo navijanje, ki je postalo s poceni in navijanju prijaznimi Celeroni, Duroni, Athloni in nenazadnje tudi dražjimi Pentiumi 3 in 4 zelo popularen način brezplačne pohitritve računalnika. Pri izbiri osnovne plošče nisem posebno poudarjal njihovih navijalskih opcij in sposobnosti, saj so vse plošče največjih proizvajalcev (Epox, Asus, Abit, MSI) odlično pripravljene na to nalogo. Edino pri Elite ECS se vam lahko pripeti, da boste ostali brez nekaterih navijalskih opcij, zato se pred nakupom pozanimajte, kako je z vašo konkretno ploščo. Morda boste kje naleteli tudi na plošče temelječe na VIA KT400A čipovju, ki lahko predstavljajo dober nakup, če je njihova cena pod 25 tisočaki. V kratkem pričakujemo še novo KT600, ki bo tudi Viinim privržencem prineslo uradno podporo 200 MHz-FSB-ju ter nekaj pohitritev, žal pa o dvokanalnem dostopu do pomnilnika za zdaj iz Viinih logov še ni slišati.

Na koncu AMD-jevega repertoarja se moramo dotakniti še nedavno predstavljenih Opteronov, ki so po celi vrsti prestavitev 22. aprila letos končno ugledali luč sveta. Izkazalo se je, da gre le za nekoliko predelano Athlonovo jedro z dodatnim L2-predpomnilnikom (skupaj kar cel megabajt), SSE2 ukazi in x86-64 bitno arhitekturo ter vgrajenim dvokanalnim pomnilniškim krmilnikom. Kot naslednik Athlona se je izkazal zelo dobro, a mu zaradi nizke frekvence delovanja (maksimalno 1,8 GHz na modelu 244) ni uspelo povsod premagati Intelovega paradnega konja, Pentium 4 C pri 3,0 GHz na 800 MHz (Quad-pumped) FSB z vključenim HyperThreadingom. Problem se najverjetneje skriva v SOI tehnologiji, ki je trenutno še malce nedorasla, a bo v prihodnje prav ona Opterone in kasneje tudi Athlone 64 popeljala do ustrezno visokih frekvenc.

Za zdaj ostaja Opteronova K8-arhitektura v domeni strežniških sistemov predvsem zaradi visoke cene (97 tisočakov za 1,40 GHz model 240) in slabe podpore na strani izdelovalcev veznih čipovij ter matičnih plošč. Na trgu namreč ni mogoče najti niti ene same plošče z AGP-vtičem, kar je za nas seveda nesprejemljivo. Če bo šlo vse po sreči, nas bo nVidia v roku enega meseca razveselila z nForce 3 Pro čipovjem za Opterone in Athlone 64, ki bo seveda vsebovalo podporo AGP 8x standardu, in bo tako postalo osnova za enoprocesorske delovne postaje in namizne računalnike. Cenovno ti sistemi verjetno še dolgo ne bodo v dosegu množic, a optimisti računamo na relativno poceni 64-bitno procesiranje tam nekje v prvi polovici naslednjega leta. Ker je to še daleč in še malce zavito v meglo, se zdaj raje vrnimo v sedanjost in si oglejmo, kaj nam ponuja AMD-jeva konkurenca.

Kaj nam torej ponuja Intel? Čeprav se pogovarjamo o osnovnih ploščah, naj kar takoj razčistimo nekaj o Intelovih procesorjih. Trenutni Celeroni (1,7 GHz in več) so močno ohromljeni Pentiumi 4 in posledično niso zmožni konkurirati niti najpočasnejšim Athlonom XP, zato jih bom od tu naprej enostavno odmislil. Če mi ne verjamete, si preberite ta članek (spustite se do podnaslova Celeron: Reliant Robin in Porsche clothing) in vse vam bo jasno.

Ugoden nakup med Celeroni predstavljajo le modeli od 1,0 GHz do 1,4 GHz, pa še to le za tiste, ki bi radi poceni nadgradili svojega počasnejšega Celerona ali Pentiuma III. Pred nakupom obvezno preverite, ali vaša osnovna plošča podpira Celerone in Pentiume III grajene na 0.13-mikronskem Tualatin jedru. Ponavadi je dovolj, da malce prelistate po priloženi knjižici oziroma obiščete spletno stran proizvajalca. Če nikjer ne najdete odgovora, povprašajte v našem nadmočnem forumu, kjer se bo gotovo našel nekdo, ki vam bo znal pomagati, če boste lepo vprašali.

Ostalim Intelovim navdušencem torej ostane le še Pentium 4, katerega najcenejša inačica, tiktakajoča pri 1,8 GHz, stane skoraj 42 tisoč tolarjev. Za primerjavo naj povem, da Athlon XP, delujoč pri isti frekvenci (model 2200+), stane le 23 tisočakov. Ker se ne mislim spuščati v AMD vs. Intel vojno, bom oceno, kaj se bolj splača, prepustil vam, moje osebno mnenje pa je, da je za veliko večino primernejši AMD. Če ste kljub vsemu še vedno tako zagreti za Pentiume 4, si poglejmo kakšna čipovja so na voljo zanj.

Ker gre za plošče, namenjene procesorju, katerega cena se še ni spustila pod 40 tisočakov, nima smisla, da si ogledujemo cenejše rešitve, ampak se raje posvetimo tistemu, kar je Intelovcem najpomembnejše: stabilnosti in hitrosti. V zadnjih mesecih sta se kot odlični čipovji izkazali predvsem i845PE in SiS655. Slednje je kot prvo omogočilo Penitumom dvokanalni dostop do pomnilnika pri 200 MHz (DDR400). E7205 (Granite Bay) s podporo dvokanalnemu DDR 266, a brez podpore 800 MHz-FSB, je nekoliko predrago, a še vedno solidno čipovje. Čeprav nobeno od teh čipovij ni staro, so se že znašla v senci najnovejših Intelovih čipovij Canterwood (i875P) in Springdale (i865P/PE). Plošče temelječe na dražjem i875P so v omejenem obsegu že dobavljive, širšim množicam namenjeni i865P/PE pa po sredini premieri počasi že lahko pričakujemo tudi v trgovinah.

Kot da stvari niso bile dovolj zapletene, je moral Intel svojim Pentiumom 4 pred kratkim dodati še dve novi funkciji, HT - HyperThreading in 800 MHz (4 x 200 MHz) FSB, ki sta sedaj v obliki revizije C prilezli vse do 2,4 GHz-izvedenke Pentiuma 4 in seveda zahtevata najnovejše čipovje. Če torej želite izkoristiti najnovejše 800 MHz-vodilo, boste potrebovali vsaj SiS655FX ali njegovo enokanalno izvedenko SiS 648FX (prihod FX-ov pričakujemo v juliju 2003) oz. Intelovo i875P ali i865PE (P podpira le 533 MHz-FSB) vezno čipovje. Obstajajo tudi plošče na 845PE-čipovju, ki podpirajo 800 MHz-FSB, npr. Abit-ova BH7, naslednica legendarne BH6. Če želite nekoliko prihraniti in vam je enokanalni dostop do pomnilnika dovolj, potem si le izberite katero izmed takšnih plošč, vendar pa zavoljo nadgradljivosti pazite, da res podpira 800 MHz-FSB. Nekaj podobnega je z hyperthreading, le da se zgornjim pridruži še SiS655-čipovje, pri katerem je potrebno paziti, da plošča uporablja B0 revizijo SiS 655 North Bridgea, sicer lahko HyperThreading kar odmislite, pri tem pa ne pozabite, da SiS655 ne podpira 800 MHz vodila. Zapleteno, kaj?

Iz vse te zmešnjave lahko izluščimo tri zmagovalce. V nižjem cenovnem razredu je to SiS655 (HT), ki ga bo nadomestil 655FX (HT, 800FSB), v višjem pa i875P (HT, 800FSB), ki pa mu bo zaradi nižje cene in večinoma le 2 do 5 odstotnega zaostanka marsikaterega kupca prevzel i865PE (HT, 800FSB). Ker nekateri lažje spijo, če imajo poleg Intelovega procesorja tudi njihovo čipovje, bom zaradi ugodne cene v izbor dodal še plošče z i845PE vezjem. Ker je RDRAM sedaj že v zatonu, se s čipovji, kot so i850E in SiS R658, ne bomo ukvarjali. Sedaj, ko smo obdelali teorijo, si poglejmo še nekaj konkretnih osnovnih plošč, ki bi lahko bile zanimive za vas:

INTEL Socket 478 (Pentium 4 / Celeron)
Abit BH7 845PE DDR+SB+LAN+SATA	28.000
Abit BE7 845PE DDR RAID+SB+LAN	35.000
Abit IC7 875P DDR+SB+SATA	45.000
Abit IC7-G 875P DDR+SB+GBL+SATA+FW	65.000
Abit IS7 865PE DDR+SB+SATA	36.000
Asus P4PE/L 845PE DDR+SB+LAN	31.000
Asus P4PEGBL 845PE RAID DDR+SATA+SB+GBL+FW	45.000
Asus P4P800 DLX 865PE DDR+SB+GBL+FW+SATA	45.000
Asus P4G8X DeLUXE E7205 DDR+RAID+SB+LAN+SATA+FW	60.000
Asus P4C800 DLX 875P DDR +SB+GBL+SATA+FW	63.000
EPoX 4PEAD 845PE DDR +SB	26.000
EPoX 4PDAI 865PE DDR +SB+LAN+SATA	33.000
EPoX 4PCA3+ 875P DDR RAID +SB+GBL+SATA	49.000
MSI 655MAX-LS 655 +SB+LAN+SATA	25.000
MSI 655MAX-FISR 655 DDR RAID +SB+GBL+SATA+FW	33.000

Za konec še eno pomembno navodilo pri nakupu matične plošče. Kot vidite, je konkurenca na področju veznih čipovij zelo velika, kar ima svoje dobre in slabe posledice. Dobre so očitno vedno hitrejša in vseh možnih dodatkov polna čipovja, slabe pa pogosto le napol dokončane osnovne plošče, saj podjetja v želji za čim prejšnji prihod na tržišče žrtvujejo kakovost, stabilnost in združljivost.

Znani so številni primeri, tako na AMD-jevih, kot tudi na Intelovih platformah, od katerih sta trenutno aktualna predvsem dva. AMD-jevce so mučili pokvarljivi BIOS-čipi na nForce II ploščah, Intelovce pa mora skrbeti pomnilniška kompatibilnost najnovejšega i865PE Springdale čipovja. Anandtechovi so med testiranjem namreč ugotovili, da tako Abitova IS-7 kot tudi Intelova i865, nekoliko manj pa celo i875-plošča, povzročajo precejšnje težave pri DDR400-pomnilniku, še posebej pri agresivnejših časovnih nastavitvah (timingih). To je bilo veliko presenečenje, glede na to da nForce II že mesece brez težav poganja najbolj agresivne pomnilniške nastavitve, tudi preko DDR400 hitrosti. Kot kaže gre ponovno za neko napakico, ki se je v vsej tej mrzlici uspela pretihotapiti mimo službe za zagotavljanje kakovosti in sedaj straši med lastniki najnovejših matičnih plošč. Ker je takih in podobnih zapletov ob izidih novih čipovij vedno polno, je zelo priporočljivo nakup nekoliko odložiti, spremljati razvoj dogodkov, počakati, da se ti najhujši hrošči iztrebijo in šele potem kupiti popravljeno revizijo, ki je prepoznate kot novo po oznaki 1.01 ali višji. Iz tega naslova so za ljudi, ki jim je stabilnost na prvem mestu, trenutno priporočljive zelo zrele, stabilne in hitre nForce II (ne Ultra 400) matične plošče za AMD-jevce in i845PE za Intelovce. Bodočim kupcem i875P in i865PE-osnovnih plošč pa priporočam budno spremljanje novih testov in sorodnih tem v forumih, kjer boste najlažje redno spremljali razvoj dogodkov. Tako, mislim, da je dovolj izbire med osnovnimi ploščami, zato pojdimo naprej k procesorjem.

Procesor

Morda bi moral začeti z gradnjo računalnika pri procesorju, saj ta narekuje izbor osnovne plošče, ki potem narekuje vse ostalo, a je bila odločitev v prid AMD-ja tako očitna, da sem postavil procesor za matično ploščo. Če začnemo na dnu cenovne lestvice, bomo tam srečali AMD-jev Duron 1300 MHz, ki stane borih 11 tisočakov in je izvrsten spremljevalec najcenejših matičnih plošč. Ta procesor je grajen na Morgan jedru, ki je v bistvu enako jedro kot tisto v občutno dražjih Athlonih XP, samo da ima namesto 256 kB L2-predpomnilnika le 128 kB. Naj vas polovico manjša številka ne odvrne od tega procesorja, saj je po hitrosti zelo, zelo blizu svojemu večjemu bratu, a za bistveno nižjo ceno. Druga možnost poceni procesorja je rabljeni Athlon XP 1600+, ki se ga da med našimi malimi oglasi pogosto dobiti za vsega 12 tisočakov ali celo manj.

Če ste pripravljeni za boljši procesor odšteti malo več denarja, so trenutno zelo ugodne cene Athlonov XP 1700+ in 1800+, ki so grajeni na novem 0.13-mikronskem Thoroughbred B jedru (na sliki), ki se večinoma odlično navija, in vam v kombinaciji z navijalsko osnovno ploščo in spodobnim pomnilnikom skoraj zagotavljajo 2400+ (2,0 GHz) hitrosti. Thoroughbrede B spoznate po kodi na njihovi nalepki, ki se mora končati na B, npr. JIUHB. Če se konča na A, imate v rokah A revizijo, ki pa je pod nobenim pogojem ne želite imeti, saj se navija občutno slabše. Zavedajte se, da pri navijanju ni nič zagotovljenega in da se lahko zgodi, da vaš primerek ne bo dosegel tistih magičnih 2,0 GHz, zato bodo nekateri raje pogledali v smeri Athlona XP 2100+, ki temelji na kvalitetnejšem AIUHB jedru in je za sicer občutno višjo ceno 22 tisočakov skoraj 100 % sposoben 2,15 GHz (13x166 MHz = 2700+) na privzeti napetosti 1,65V.

V zadnjem času so se pojavila nova jedra, ki delujejo namesto pri privzeti napetosti 1,6 V le pri 1,5 V. Spoznate jih lahko po črki L namesto U za hitrostno oznako, npr. AXDA1700DLT3C. Najboljša izmed teh jeder dosegajo vrtoglave hitrosti do 2,4 GHz pri privzeti ali malenkost višji napetosti in se lahko po navijalskem potencialu brez težav kosajo z AIUHB 2100+ in hitrejšimi jedri. Začetnike naj pomirim, da je navijanje Athlonov XP na Thoroughbred B jedru otročje lahko in zelo varno početje, saj zahteva samo nekaj pritiskov po tipkovnici.

Čeprav je večina Athlonov XP narejena na odličnem Thoroughbred B jedru, pa je AMD za oznako 3000+ potreboval novo jedro. Ker je PR (Performance Rating) pri 2,25 GHz (2800+) začel vedno bolj odpovedovati in ker je tudi frekvenca postajala vedno večja prepreka, je moral Athlon XP za naslednji model dobiti nekaj drugega, s čimer je lahko upravičil višjo oznako. Najočitnejša in najenostavnejša rešitev je bila seveda povečanje predpomnilnika, pravzaprav kar podvojitev, kar je pri Athlonovih 256 KB naneslo na Bartonovih pol megabajta (512 KB). Z izjemo večjega predpomnilnika, na žalost to jedro nima nobenih drugih novosti. Dolgo nazaj je bil za Bartona obljubljen SOI, a kot se je iskazalo na najnovejših Opteronih, mu to zaradi nedovršenosti ne bi doprineslo prav veliko, prej obratno, tako da je bila odločitev v korist večjega predpomnilnika kar smoterna. Žal nam le-ta ne prinaša toliko kot smo si obetali od višjih frekvenc, ki jih je obljubljal SOI, a tudi teh nekaj odstotkov je bolje kot nič. Barton se je tako izkazal za precejšnje razočaranje, saj njegovi arhitekturi dodatni predpomnilnik ne pomaga niti približno toliko, kot je Pentiumu 4 ob prehodu na Northwood jedro in vam ga zaradi višje cene in nižje frekvence od primerljivega Thoroughbreda B (nov PR!) ne morem priporočiti kot dober nakup. O njem razmislite šele, če nameravate za procesor odšteti več kot 30 tisočakov, kar pa ni priporočljivo, saj pri 25k mejo dobrega nakupa predstavlja 2400+ (2,0 GHz). Ne pozabite, da ima najcenejši Barton, kljub višji oznaki 2500+ za 166 MHz nižjo frekvenco od 2400+ Thoroughbreda. Tudi navijanje ne govori v prid Bartonom, saj so za razliko od Thoroughbredov B, ki so narejeni v AMD-jevi tovarni v Dresdnu, ti narejeni v tajvanskem UMC, katerega 0.13 mikronski proces še ni tako dobro dodelan kot AMD-jev. Navijanje kljub temu ni slabo, vendar pa Barton za enako frekvenco, v povprečju zahteva nekoliko višjo napetost od Thoroughbreda B. To pri že tako ali tako velikem gretju nikakor ni zaželeno. Drugi trije Bartoni so še 2800+ (2,08GHz), 3000+ (2.17GHz) in 3200+ (2.2GHz, 400MHz FSB), ki pa zaradi svojih astronomskih cen ne bodo zanimivi za prav veliko ljudi. Še posebej ne, ker se da ob malo povišani voltaži marsikaterega 2500+ Bartona, brez večjih težav, spraviti do teh hitrosti ... in to zastonj .

Pri Intelovih procesorjih je trenutno zelo popularen Pentium 4 B 2,4 GHz s 533 MHz-FSB (4x133MHz), ki ima to slabost, da vas bo olajšal za celih 49 tisočakov. Za dodatnih 8 tisočakov si lahko privoščite novo C jedro (najverjetneje revizija jedra D-1), ki podpira hyperthreading in 800 MHz vodilo ter skriva velik navijalski potencial, seveda pod pogojem, da si lastite najnovejše i875P ali i 865PE-čipovje. Poleg cene je edini problem trenutno vprašljiva dobavljivost, ki pa bi se morala s časom popraviti. Za navijalske navdušence je še vedno zanimiv tudi 1,8 GHz A model Pentiuma 4, ki se zahvaljujoč odličnemu 0,13-mikronskemu Northwood jedru odlično navija.

Njegova skrivnost je nizek množilnik, ki je pri Intelovih procesorjih žal že dolgo zaklenjen, v kombinaciji z nizko frekvenco FSB-ja. Tako lahko zelo enostavno iz privzete nastavitve 18x100 MHz = 1800 MHz z zvišanjem FSB-ja na 133 MHz dobimo 18x133 MHz = 2394 MHz, kar je ekvivalentno 9 tisoč tolarjev dražjemu 2,4 GHz/533 modelu. Če vam to še ni dovolj, imate možnost z nadaljnjim višanjem FSB-ja poiskati najvišjo stabilno frekvenco, ki jo premore vaš procesor. Pri tem z napetostjo ni priporočljivo pretiravati. Za dober rezultat boste potrebovali še kvaliteten RAM-modul, ki bo podpiral čim višje frekvence pri čim agresivnejših časovnih nastavitvah dostopa (timingih), o čemer pa bomo kaj več spregovorili v poglavju o pomnilniku.

Tudi 2,4 GHz (18x133 MHz) in ostali modeli omogočajo enak princip navijanja in nekateri srečneži takó poganjajo svoje Pentiume 4 vse do treh gigahercev (18x166 MHz), pa tudi čez. Nova C jedra s svojo privzeto visoko frekvenco FSB-ja predstavljajo svojevrsten navijalski izziv, ki pa vam ga z asinhronim načinom delovanja 3:2 in 5:4 pomagata prebroditi i875P in i865PE-čipovji. To bo ob vrtoglavo visokih frekvencah FSB-ja pomagalo razbremeniti pomnilnik. Vprašanje je le, do kod sta novi Intelovi čipovji sposobni poganjati FSB. Za najboljši rezultat boste morali najverjetneje poseči kar po dražjem i875P.

Hladilnik za procesor

Današnji pocesorji, tako Athloni XP kot Pentiumi 4, so kljub 0.13-mikronski tehnologiji izdelave znani kot precej vroči, zato bomo za učinkovito hlajenje pri tihem delovanju potrebovali malce boljši hladilnik. Ker si želimo tihega delovanja, se bomo omejili na hladilnike z ventilatorji, ki ne presegajo 3000 obratov na minuto (RPM) oz. omogočajo zmanjšanje obratov do te mere. Ker je na trgu nepregledna množica različnih hladilnikov, se bom za začetek omejil na proizvode podjetja Thermaltake, ki so široko dobavljivi povsod v Sloveniji, in vam podal smernice pri nakupu hladilnika drugih proizvajalcev.

Lep primer dobrega hladilnika za AMD procesorje nižjega frekvenčnega razreda je Volcano 9. Gre za aluminijast hladilnik standardne velikosti z bakrenim vložkom in regulatorjem vrtljajev. S ceno približno 4 tisoč tolarjev je precej drag, zato se vam splača poiskati podoben proizvod drugih proizvajalcev, kot sta Titan ali Spire, ki pa žal nimajo regulatorja vrtljajev. Tega lahko v primeru pretirane glasnosti kupite naknadno, npr. Zalman Fanmate 1 za približno 850 SIT. Prihranek je sicer potem že občutno manjši, tako da odločitev prepuščam vam in izbiri ter cenam v vaši trgovini.

Drugi dober Thermaltakeov hladilnik je Volcano 7+, ki je popolnoma bakren in zato tudi bistveno dražji. Zanj boste morali odšteti približno 6.500 SIT, v kompletu pa dobite še termalno pasto, vijake za prirditev na Socket 7(A) ter Socket 370 in Socket 478 in obvezen regulator vrtljajev. Ta hladilnik je primeren tudi za hitrejše Athlone XP in Pentiume 4 vse do 2600+ oz. 3,0 GHz in utegne priti še kako prav, če nameravate svoj 0,13-mikronski procesor navijati. S priloženim regulatorjem omogoča vrtljaje od 3000 RPM (prijetno tiho, a učinkovito hlajenje) do 6000 RPM (nevzdržno glasno, a zelo dobro hlajenje), vendar pa je meni osebno precej bolj všeč Zalmanov Fanmate 1, ki je uporabnejši in enostavnejši za vgradnjo. Vsekakor razmislite o njem tudi ob nakupu Volcanota 7+.

Tudi Volcanu 7+ najdete alternative med drugimi proizvajalci, a prav veliko ne boste prihranili, saj so čisto bakreni hladilniki pač dragi. Dobri alternativi sta npr. Thermalrightov CKV-60BS (60mm) ali SK-6BS (64mm) za dobrih 6 tisočakov in stroški za ventilator, ki v tej ceni žal niso všteti. Če se želite pohvaliti z najboljšim zračnim hladilnikom, potem si morate privoščiti Thermalrightov SLK-900U v kombinaciji s kvalitetnim 92 mm ventilatorjem in regulatorjem obratov. Cena? Ta velika, prelepa, bakrena rebra vas bodo prikrajšala za skromnih 15 tisočakov.

Vsi Thermalrightovi hladilniki so na voljo tako za AMD kot za Intel, hkrati pa so tudi vsi brez ventilatorjev, ki jim morate dokupiti. Izbirate lahko med privzetimi ali pa si veternico izberete pri konkurenci, npr. Zalmanu. Kadar govorimo o procesorskih hladilnikih, nikakor ne smemo mimo zelo svojevrstno oblikovanih Zalmanovih pahljač, ki se hvalijo z neslišnim delovanjem, kar pa je na žalost le marketinški trik. Stvarce so resda precej tihe, nikakor pa ne neslišne. Hlajenje je glede na glasnost presenetljivo dobro, vendar pa so cene bakrenih modelov, ki so edini dovolj učinkoviti, precej visoke in le težko opravičljive s hladilnimi sposobnostmi. Za AMD-jev Socket A je na voljo model CNPS 6000 Cu, za Intelov Socket 478 pa 6500 Cu in najnovejši CNPS 7000 Cu, ki ima tudi novo obliko in je zato še boljši.

Intelovci dobijo svoje Pentiume 4 v kompletu z originalnim Intelovim hladilnikom, ki je večinoma dovolj dober tudi za malce navijanja, vendar pa tistim resnejšim navijalcem vsekakor priporočam kaj bolj bakrenega. Za več izbire pa preglejte zaloge vaše priljubljene trgovine in potem pred nakupom poiščite test na spletu. Ogromno jih boste lahko našli že na Dan's data in Overclockers.com. V zadnjem času postajajo vse bolj popularni tudi kompleti za vodno hlajenje, ki se tako od navdušencev seli tudi med širšo množico. Prvi je na naše tržišče prispel Thermaltake Aquarius II, ki za 29 tisočakov ponuja vstopno točko v vodno hlajenje, a se na žalost ni izkazal ravno najbolje. Bistveno več nam obljublja prihajajoč Corsairjev HydroCool 200, katerega cena pri nas še ni znana, v ZDA pa bo okoli $215, kar po dodatku DDV-ja in slovenskih marž lahko prevede do nekako 60 tisočakov. Mislim, da bo za zdaj večina ostala kar pri dobrem starem kosu bakra in zrakomlatu™.

Pomnilnik

Pri pomnilniku sta dve pomembni lastnosti, ki ju moramo upoštevati pri nakupu. Prva je kapaciteta, druga pa hitrost. Če se najprej posvetimo hitrosti, se moramo takoj na začetku odločiti, ali želimo SDR SDRAM (krajše SDR) ali DDR SDRAM (DDR). DDR (Double Data Rate) pomeni dvojno prepustnost pretoka, kar prodajalci radi označijo kot dva krat višjo frekvenco (npr. DDR400), čeprav pomnilnik še vedno deluje pri 200 MHz, le da sedaj prenaša podatke dvakrat na en cikel. To mu poveča teoretično prepustnost za kar 100%, a v praksi je razlike komaj kakšnih 15 odstotkov in še to je odvisno od narave programov, ki jih poganjamo. Ker je razlika v ceni med DDR in SDR zelo časovno odvisna spremenljivka, je ta del nakupa po nepotrebnem zapleten. Da si stvari malce poenostavimo; ker so cene DDR-ja trenutno zelo nizke in ker je podpora proizvajalcev matičnih plošč SDR-ju tako rekoč nična, bomo SDR poslali na smetišče zgodovine in se raje posvetili DDR-ju.

SDR RAM bo zanimiv le za tiste, ki ste tako ali drugače vezani na njegovo uporabo, najverjetneje zaradi stare osnovne plošče, ki je še niste pripravljeni zavreči oz. ste jo dobili po izredno ugodni ceni. Kakšne velike znanosti tu ni, zavedati se morate le, da ločimo dve hitrosti, PC100 in PC133 ter dodatne hitrostne oznake dostopnega časa v nanosekundah (7-8 ns) in latentnosti, ki se skriva v oznaki CAS. Najbrž je vsem jasno, da sta krajši dostopni čas in nižja latentnost boljša. PC133 SDR RAM pride v poštev pri sistemih, kjer procesor uporablja sistemsko vodilo na 100 ali 133 MHz, PC100 pa bo dostojno nahranil le 100 MHz-FSB. Vsekakor vsem priporočam PC133 7 ns CAS2 SDRAM, čeprav tudi 7,5 ali 8 ns in CAS3 niso nikakršne katastrofe.

No, pojdimo sedaj k DDR-ju. Tu je situacija malce kompleksnejša kot pri SDR-ju. DDR RAM je namreč na voljo v kar treh uradnih hitrostih in sicer: PC2100 (DDR266 oz. 133MHz), PC2700 (DDR333 oz. 166MHz) in PC3200 (DDR400 oz. 200MHz) ter še nekaj neuradnih, kot sta npr. PC3500 (DDR434 oz. 217MHz) in PC3700 (DDR466 233MHz). Vrednosti za črkama PC predstavljajo teoretično prepustnost pomnilnika v MB/s, vrednosti v oklepajih pa frekvenco, pri kateri delujejo. Trenutno so cene PC2100 in PC2700 DDR RAM-a skoraj enake, zato se splača kupiti PC2700, če in ko bodo cene narasle, pa se bo prav gotovo povečala tudi razlika in takrat, če ne boste uporabljali FSB-ja, višjega od 266 MHz (2x133MHz), utegne biti ustreznejši nakup PC2100 DDR RAM-a. Za nenavitega Athlona XP (ali Durona) nižjega cenovnega razreda bo tudi DDR266 čisto dovolj, saj noben izmed njiju ne more s pomnilnikom komunicirati hitreje kot s to hitrostjo. Seveda pri tem izključujem navijanje, ki nam omogoča, da ju prisilimo delovati pri višjih hitrostih vodila. Če boste procesor in osnovno ploščo kupili pametno, se vam bo nakup PC2700 ali morda celo PC3200 DDR-ja bogato obrestoval pri navijanju, pri čemer tudi vaša denarnica ne bo pretirano trpela. Tako je volk sit in koza cela, vi pa imate za majhen denar izvrsten računalnik.

Torej, če zaokrožim: kupite najmanj spodoben PC2700 DDR (zelo razširjeni in čisto spodobni so taki s Samsungovimi C-TCB3 oz. D-TCB3 čipi, od katerih so prvi malce boljši), če pa se boste resneje lotili navijanja, pa je bolje, da kupite kvaliteten PC3200 DDR. Če boste lahko izbirali med eno in dvostranskimi moduli, izberite raje enostranske. Podrobna razlaga sicer presega okvire tega članka, povem naj le, da je en izmed razlogov to, da je zaradi pol manjšega števila čipov na palčki, možnost da dobite navijanju neprijaznega, ki bo zaviral celotno ploščico, občutno manjša.

Palčka kvalitetnega PC3200-pomnilnika je lahko zelo draga stvar, zato je se je treba tu stvari lotiti racionalno. Tistim, z denarnicami brez dna, lahko kar takoj priporočim Corsairjeve CMX 256A-3200LL 256MB DDR 2-2-2 module, ki so po vseh testih sodeč najboljši, a vas bodo, v za vas obvezni kombinaciji 2x256 MB, stali celih 46 tisočakov. Corsairjevi 3200C2 moduli so občutno cenejši (36.000 SIT za par 256 MB) in čeprav nikakor niso slabi, od njih ne gre pričakovati tako vrhunskih rezultatov, kot so jih sposobni 3200LL. Za ostale finančno omejene pa trenutno ni boljšega, kot so 256MB PC2700 DDR TwinMOS moduli z Winbondovimi čipi, ki za manj kot 11 tisočakov ponujajo veliko manevrskega prostora pri navijanju. Če kje slučajno zasledite kvalitetne Kingstonove ValueRAM module, po možnosti z Winbondovimi čipi BH-5 ali BH-6, jih nemudoma pograbite, saj so prav tako izredni "navijači". Seveda je na tržišču še ogromno drugih modulov, a če želite za svoj denar iztržiti kar največ, se držite gornjih navodil.

No, zdaj pa še enostavni del odločitve -- kapaciteta. Ker je čas Oken 98 in Me že za nami, moramo sedaj nahraniti spominsko požrešnejša Okna XP (ali 2000). Čeprav bodo povsem zadovoljivo delovala že s 128 MB, pa je za tekoče in udobno delovanje, še posebej pri zahtevnejših aplikacijah (beri: igre), potrebnih najmanj 256 MB. Pri današnjih cenah 256 MB "čokoladic" to sploh ne sme biti noben problem, tako da naj bo to minimum za cenejše sisteme, sestavljalcem hitrejših računalnikov pa zelo toplo priporočam kombinacijo dveh 256 MB modulov v dvokanalni konfiguraciji na nForce II osnovni plošči. Za tiste najzahtevnejše bo dovolj šele en gigabajt, kar ob sedanjih cenah 512 MB modulov in ob predpostavki, da ne kupujete ravno 3200LL Corsairjev, niti ni tako nedosegljivo. Če smem pripomniti, se tudi sam ogrevam za to varianto.

Nadaljevanje sledi ...