Intervju: Chris Bryant

• Primoz Bratanic :: 12. maj 2010

Slo-Tech: Se lahko najprej predstavite? Kdo ste, kje delate in na kakšnem položaju?

Chris Bryant: Ime mi je Chris Bryant in sem direktor produktnega vodenja za pisarniški paket Microsoft Office. Jaz in moja ekipa smo tisti del podjetja, ki najbolj tesno sodeluje z ekipo programerjev, ki delajo na posameznih aplikacijah Office paketa. Smo posredniki med programerji in oddelkom za prodajo in marketing ter terenskimi mrežami pri Microsoftu. Programerjem razlagamo, kakšne pripombe imajo naše stranke in česa si želijo, da lahko potem to vdelajo v končni izdelek. Programerjem tudi pomagamo pri predstavitvi tega, kar izdelajo in v katere smeri so se trudili, tako da to razumejo naši ljudje v terenski mreži in znajo kasneje te stvari tudi prodati naprej strankam za vsakodnevno uporabo.

Slo-Tech: Kmalu bo izšel Office 2010. Katere so njegove največje prednosti in novosti?

Chris Bryant: Novosti je veliko, osredotočil pa se bom na tri. Prva večja novost so spletne aplikacije, ki v novi Office vnašajo spletno produktivnost. To pomeni, da bomo na police poslal izdelek, ki ponuja najboljšo izkušnjo tako na osebnih računalnikih kot tudi na mobilnikih in v brkljalnikih. Ko ustvarjate dokumente, najsibodo to besedila ali preglednice ali karkoli drugega, boste lahko dostopali do njih in jih urejali na lastnem osebnem računalniku, na osebnih računalnikih kje drugje, preko spletnega vmesnika... Ali pa če na mobilnik prejmete e-pošto s priponko, v kateri morate popraviti le neko malenkost? Novi Office bo omogočal tudi to, saj nudi enako izjemno izkušnjo na vseh različnih platformah. Spletne aplikacije so tista prva večja stvar Offica 2010.

Slo-Tech: Podvprašanje - kaj pa novosti na področju bolj prostega dostopa do uporabniških podatkov, ki so bili doslej zaklenjeni v vaših formatih datotek? Ali bi lahko te podatke prebral tudi na kateri drugi platformi? Oziroma če vprašanje parafraziram: bo ta format splošno združljiv, kot npr. HTML, ali bo stvar delovala le v Internet Explorerju?

Chris Bryant: Zaenkrat povsem podpiramo Internet Explorer, Firefox in Safari, za Google Chrome pa še ne vemo, ali lahko zagotovimo popolno združljivost. Stvar pravzaprav že dobro deluje, pravzaprav izvrstno, a se moramo prepričati, da odpravimo vse morebitne hrošče, preden damo svoj blagoslov tudi Chromu. Spletne aplikacije so popolnoma združljive tudi z mikrobrkljalniki na mobilnikih, npr. s Safarijem na iPhonu ter Opero na različnih drugih mobilnih sistemih, ki že zelo uspešno delujeta z Officom 2010. Stvar dejansko deluje na širokem spektru platform in omogoča izbiro vrste različnih brkljalnikov za različne mobilnike. Seveda pa vse ni omejeno le na brkljalnike. OpenXML (.docx, .xlsx, .pptx in drugi) je odprt in javno dokumentiran format. Veliko ljudi po svetu spiše različne aplikacije za delo s tem formatom, tako za obdelovanje podatkov v tem formatu kot tudi za luščenje informacij iz datotek OpenXML.

Slo-Tech: Pa v Officu 2010 to dejansko deluje? V prejšnjih različicah se je dalo izluščiti le podatkovni del, oblikovanja pa ne.

Chris Bryant: Format OpenXML je dobro dokumentiran, datoteke pa vsebujejo tudi oblikovne podatke, tako da se načeloma da iz njih izluščiti tudi te. Vse to je moč narediti, ker je vse besedilo v eni mapi, oblikovanje pa v ločeni OpenXML datoteki, ki je v bistvu le .zip datoteka s kopico map. Vsako od teh map se da odpreti, znotraj vsake pa je .xml datoteka z oblikovnimi podatki. Te datoteke se preprosto pobriše in se jih nadomesti z drugimi, pa je dokument takoj videti povsem drugače. Ena od naših velikih in pomembnih poslovnih strank ima za potrebe oglaševanja ustvarjeno celostno grafično podobo podjetja - od pisav, oblikovanja strani in besedila, grafičnih dodatkov in tako dalje. Uslužbencem omogočajo relativno svobodo pri podajanju oglaševalskih vsebin, kar pa se tiče oblikovanja, se poslužujejo lastnega namenskega programa, ki izvirno oblikovanje v datoteki OpenXML nadomesti s prej omenjeno grafično podobo podjetja. Uslužbenec le ustvari svoj dokument, ga shrani v sistem, ta pa izpljune dokument, ki povsem ustreza grafični podobi podjetja. Enostavno. Če bi se odločili za menjavo svojega logotipa, preprosto uredijo eno .xml datoteko, poženejo svoj namenski program, pa strežnik vse dokumente opremi z novim logotipom, ne da bi bilo komurkoli treba sploh odpreti eno datoteko. Vse se zgodi v ozadju.

Slo-Tech: Se lahko vrneva nazaj k novostim v Officu 2010?

Chris Bryant: Druga večja skupina novosti se tiče e-pošte in skupinskega sodelovanja preko e-pošte. Outlook se lahko pobaha z marsičem novim, npr. s Quick Steps (nekakšni makri za Outlook; opravljanje večih opravil z enim samim klikom miške), Conversation View (e-pošta s podobnim naslovom se združi pod en pogovor), Clean Up Thread (čiščenje neuporabne e-pošte) in Ignore Thread (pošlje celoten pogovor v koš), predogled koledarja, koledarje za več uporabnikov, itd. Vse te novosti bodo uporabnikom omogočile spet prevzeti nadzor nad svojim poštnim predalom in koledarjem.

Slo-Tech: Pa bo to delovalo le z Exchangom ali tudi s strežniki IMAP in drugimi?

Chris Bryant: Nekatere novosti delujejo s praktično vsemi strežniki, na primer Clean Up Thread. Ta funkcija pregleda vsa sporočila, ki jih v isti pogovor uvrsti na podlagi enakega naslova sporočil, in iz pogovora odstrani vsa odvečna sporočila. Karkoli je že zajeto v kakem kasnejšem sporočilu, je izbrisano, tako da se lahko pogovori z več kot 20 sporočili skrčijo na vsega štiri sporočila dolg pogovor, v katerem pa se še vedno ohranijo vsi podatki. Nekatere funkcije, npr. MailTips, popolnoma delujejo le z Exchangom, v omejeni meri pa z vsemi strežniki. MailTips je uporaben v primerih, ko npr. odgovarjam na neko sporočilo, ki bo nato poslano stotim prejemnikom, saj me bo na to tudi opozoril. Za to ne potrebujem posebnega strežnika, na to me lahko opozori že Outlook sam. Če pa želim, da me MailTips opozori, da želim poslati sporočilo sodelavcu, ki je na dopustu, potrebujem zato Exchange, saj se ti podatki shranjujejo na strežniku in ne lokalno. Čimveč funkcionalnosti smo seveda poskušali ohraniti v Outlooku, saj se zavedamo, da vse naše poslovne stranke pač ne uporabljajo Exchanga, temveč tudi Lotus Notes, Domino ali kaj tretjega. Tudi končni potrošniki v Outlooku uporabljajo več različnih e-poštnih naslovov, ki so vezani na različne zaledne sisteme oz. backende, od Hotmaila, YahooMaila, Gmaila in različnih strežnikov lokalnih ponudnikov internetnih storitev. Ljudje si želijo pošto z vseh teh različnih naslovov pregledovati v Outlooku, da lahko na enem mestu pogledajo za novo pošto, imajo tam shranjene vse kontakte ter odgovarjajo na pošto s kateregakoli naslova preko enega in istega vmesnika, ne da bi se jim bilo zato treba sedemkrat prijavljati in odjavljati z različnih sistemov ali obiskovati prav toliko spletnih strani za pregledovanje e-pošte. E-pošta v Gmailu deluje na tak način, v Hotmailu na drugačen, pri ponudniku internetnih storitev pa spet na tretji način. Outlook vse to združi v eno čudovito izkušnjo.

Slo-Tech: In kaj ponuja Outlook, česar Gmail ne ponuja? Zanima me predvsem ocena celotne izkušnje.

Chris Bryant: Gmailov strežnik ima svoj nabor funkcij, ki delujejo na strežniški strani. Ko se z Outlookom priključimo na Gmail, dobimo funkcije Gmailovega strežnika plus uporabnost Outlookovega vmesnika. Ena od stvari, pri kateri Outlook prednjači pred katerimkoli spletnim vmesnikom, je iskanje po arhivu e-pošte, saj ne zahteva večkratnega podajanja zahtev in informacij med strežnikom ter vmesnikom; že med tipkanjem iskanega pojma vam ponuja predloge zadetkov; pa še kup orodij za bolj podrobno iskanje ponuja, ne da bi mi bilo zato treba na pamet poznati nekakšnih kriptičnih iskalnih parametrov. V Outlooku preprosto poklikam ustrezna iskalna polja in izberem, da želim najti sporočila s priponkami, v tej in tej kategoriji, poslana v zadnjih sedmih dneh, in s to in to ključno besedo - že med izbiranjem teh iskalnih kriterijev se interaktivno krči baza možnih zadetkov, dokler ne pridem do sporočila, ki ga želim najti. Tega po mojem skromnem mnenju ne zna opraviti bolje noben spletni vmesnik. Iskanje v Outlooku za svoje delovanje prav tako ne potrebuje povezave s spletom, ne potrebuje moči strežnika, da najde vse te zadetke, saj je vsa pošta shranjena v Outlooku. To smo res dobro izpilili.

Outlook je tudi dober vmesnik za različne strežnike, ker uporabniku omogoča, da si uredi svoj poštni predal po svoje. Naše raziskave, ki zajemajo na milijone ljudi, kažejo, da obstajajo tako ljudje, ki vso svojo pošto popredalčkajo v mape, pa tudi ljudje, ki imajo za vso pošto eno samo veliko mapo, torej privzeti poštni predal. Večina uporabnikov pade nekam vmes, torej imajo velik poštni predal in več ali manj map. Nekateri ljudje so dobri pri tem predalčkanju, drugi pa pač ne. Prednost Outlooka je ravno v tem, da uporabnika ne sili v eno ali drugo skrajnost, temveč mu omogoča, da si poštni predal uredi po svojih željah.

Slo-Tech: Kaj pa omejitve pri velikosti map za e-pošto? Outlook je običajno pokleknil, ko je količina pošte presegla 4 GB, kar je bilo še posebej sitno za uporabnike, ki so vso pošto pustili kar v poštnem predalu in je niso predalčkali.

Chris Bryant: Moj poštni predal je velik 15 GB, pa nimam težav. Za Outlook 2007 SP2 smo se zelo potrudili, da smo izboljšali in pohitrili delovanje Outlooka pri velikih .pst oziroma .ost datotekah. To so bile v osnovi sicer novosti, predvidene za Outlook 2010, saj nam je dovolj uporabnikov potožilo, da Outlook 2007 pri velikih poštnih predalih deluje počasi ali pa preprosto vrže puško v koruzo. Okrog 80 % popravkov in izboljšav, predvidenih šele za Outlook 2010, se je tako znašlo že v Service Packu 2 za Outlook 2007, ki je precej učinkovitejši pri delu z velikimi poštnimi predali kot pa Outlook 2003 in v določenih primerih tudi do 33 % hitrejši. Outlook 2010 dodaja še več novosti in izboljšav, npr. hitrejše iskanje, indeksiranje in prehajanje med mapami. Prej je bilo tako, da si šel iz ene mape z deset tisoč sporočili v drugo mapo z deset tisoč sporočili, pa si se kar dobro nagledal peščene ure, preden se je naložila vsebina celotne mape.

Slo-Tech: Zakaj, o, zakaj ste v Outlook dodali povezave na socialna omrežja?

Chris Bryant: Ravno zaradi enakega razloga, zaradi katerega uporabniki Outlooka preko enega vmesnika dostopajo do različnih poštnih naslovov. Socialna omrežja v povezavi z e-pošto pravzaprav postajajo izvrstna komunikacijska platforma. Če človek želi v današnjem času ostati na tekočem, mora spremljati tako svoj poštni predal kot tudi spremembe statusov, včasih tudi preko štirih ali več različnih socialnih omrežij - in vse to si uporabnik želi spremljati na enem mestu, preko enega vmesnika. Outlook vse to združuje pod eno streho. Ko uporabniku v poštni predal pade neko sporočilo, se hkrati osvežijo tudi statusi pošiljatelja tega sporočila. Social Connectorja za novi Outlook vse do pred približno enega leta sploh nismo imeli v načrtu. Konec koncev pred tremi leti Facebooka sploh še ni bilo in socialna omrežja niso imela take veljave kot danes. Ko pa so se pojavili in bliskovito zrasli Facebook, MySpace, LinkedIn in Twitter, smo ugotovili, da moramo v novem Outlooku zagotoviti tudi mesto za te komunikacijske platforme. Veliko ljudi je na lastno pest sprogramiralo razne plugine za Outlook, Facebook se je celo trudil z nečim svojim, vendar te stvari niso bile optimizirane, delovale so počasi, bile so nestabilne in nasploh uporabniku niso nudile neke dobre izkušnje. Vsem tem poskusom je manjkalo strokovnjakov za Outlook, ki bi vedeli, kako bi bilo najbolje povezati socialno omrežje z našim programom. Zato smo se odločili, da sprogramiramo mehanizem, ki bi to poenostavil - če želite zdaj prikazovati podatke s Facebooka v Outlooku poleg e-pošte, zadostuje že majhen plugin, preostalo garaško delo okrog uporabniškega vmesnika, optimizacije, stabilnosti in podobno smo opravili že mi.

Slo-Tech: Pa so ti podatki s socialnih omrežij interaktivni? Se da preko Outlooka spreminjati svoj status na Facebooku ali ljudem pisariti po zidu?

Chris Bryant: Zaenkrat ne. V tej fazi Outlook ponuja le enotno platformo za prikaz statusov z različnih socialnih omrežij, je pa ideja o interaktivnosti že v naših mislih pri načrtovanju naslednje različice oziroma razširitve Social Connectorja, ki je pravzaprav le plugin za Outlook, zato ga lahko nadgrajujemo neodvisno in hitreje od Outlooka samega. Druga težava so seveda sama socialna omrežja, ki jim je v veliko večjem interesu, da uporabnik dejansko obišče njihovo spletno stran, ne pa da vse opravi iz Outlooka. Glede tega se še pogajamo.

Slo-Tech: Kdaj bo podprt Facebook? Ko sem zadnjič preveril, še ni bil.

Chris Bryant: Zaenkrat res še ni podprt, a bomo še pred prihodom Offica 2010 na police trgovin skušali sploviti beta različico. Je pa tudi res, da smo v takem čudnem času med Officom beta in končno izdajo Offica, tako da je vprašljivo, koliko se splača vložiti časa in truda v nekaj, kar bo z izdajo Offica postalo zastarelo. Ob izidu končne različice Offica bodo verjetno že podprti Facebook, LinkedIn in MySpace - slednji je na svoji spletni strani že izdal beta različico svojega plugina. Ker gre za odprt SDK, bo tudi veliko ljudi spisalo neodvisne plugine za svoje platforme. V Nemčiji smo sklenili partnerstvo s Xingom, ki je tudi že izdal beta različico svojega plugina, kmalu pa bodo sledili tudi plugini za druga socialna omrežja.

Social Connector pa ni uporaben le v kontekstu socialnih omrežij, temveč ga lahko uporabimo pri vseh vrstah podatkov, ki se tičejo ljudi.

Slo-Tech: CRM?

Chris Bryant: Predstavljajte si, da delate v nekem podjetju, dobite e-pošto od neke stranke, pa vas Outlook samodejno poveže z bazo kupcev, v kateri takoj vidite, kaj je ta stranka od vas že kupila in jim tako lahko bolje pomagate. Morda ima stranka težave s kakim proizvodom, pa niti ne ve točno, kaj je kupila ali kaj bi bilo lahko narobe. V takem primeru je lahko Social Connector izjemno koristno orodje.

Slo-Tech: Kdaj načrtujete izid plugina za Microsoft Dynamics?

Chris Bryant: Odlično vprašanje. Ne vem.

Slo-Tech: Kaj pa tretja velika novost?

Chris Bryant: Tretja novost se tiče novega načina dela s t.i. bogatimi vsebinami, torej videoposnetki, fotografijami in podobnim. To velja predvsem za delo v Wordu in PowerPointu, pa tudi v Publisherju. Opazili smo namreč pogost vzorec, ko so ljudje vzeli neko fotografijo, jo vstavili v Wordov dokument in ugotovili, da je prevelika. Nato so jo obdelali v namenskem programu in jo spet uvozili v Word, pa jim barve niso bile najbolj všeč. Pa spet odprejo namenski program, uredijo fotografijo, jo vstavijo nazaj v Word in tako naprej. Tudi v PowerPointu je bilo podobno z videoposnetki - vstavil si ga v prezentacijo, ugotovil, da ti nekaj ne ustreza, ga uredil v namenskem programu, ga spet vstavil v prezentacijo... Saj vidite, kam to pelje. Če pa v sam program vključimo nekaj orodij, ni več potrebe po tem stalnem skakanju med različnimi programi in lahko v enem samem programu sestavite prezentacijo, vstavite posnetek, ga skrajšate, ga spremenite iz barvnega v črnobelega ali celo rdeče-črno-belega, ga zrcalite in še marsikaj. Tudi samo prezentacijo lahko izvozite v obliki videoposnetka, ki ga lahko nato drugi ljudje vstavijo v svojo prezentacijo, ki jo izvozijo v obliki videoposnetka... Tako bo dejansko prišlo do evolucije vsebine, saj bodo ljudje videli nekaj zanimivega, temu dodali svoje ideje in to spet objavili npr. na YouTubu, nekdo drug bo to vključil v svojo prezentacijo, nekaj dodal in to kot video objavil na YouTubu in tako naprej...

Slo-Tech: In potem nas razveseli zahteva po umiku tuje avtorske vsebine.

Chris Bryant: No, od mene že ne [živčen smeh]. Morda od koga v marketingu... V PowerPointu imamo tudi orodje za ustvarjanje družinskih fotografskih projekcij, ki vse fotografije spremeni v niz slik, med njimi ustvari prehode in vse skupaj zapakira v ličen paket v slabi minuti.

Slo-Tech: Lahko poveste še kaj več o trenutnem stanju in prihodnosti storitve Office Live?

Chris Bryant: Storitev Office Live je osnovana na Office Live Small Business, a v bistvu še nimamo točno izdelane strategije za Office Live. Gotovo bomo migrirali ljudi, ki uporabljajo Workspaces za shranjevanje podatkov na spletu, na SkyDrive - tam bodo potem lahko še vedno shranjevali svoje datoteke na spletu in jih obdelovali s spletnim Officom. Tak bi moral biti Office Live že od začetka, saj so ljudje pričakovali, da bodo na spletu dobili aplikacije Offica, ne pa le prostor za shranjevanje svojih podatkov. To vlogo zdaj prevzemajo SkyDrive, Windows Live ter spletni Office oz. Office Webapps.

Uporabnikom dajemo tudi različne možnosti dostopa do spletnega Offica. Za končne uporabnike je uporaba SkyDriva za shranjevanje svojih dokumentov brezplačna in zelo preprosta - vpišejo se s svojim Windows Live ID uporabniškim imenom in geslom, pa že lahko na splet nalagajo svoje dokumente, jih delijo z drugimi, jih skupaj obdelujejo in podobno. Druga plat medalje so poslovni uporabniki, ki še niso popolnoma sprejeli spleta kot dela produkcijskega procesa, saj ga ne nadzorujejo - dokumenti so shranjeni nekje drugje, na strežnikih nekoga drugega, nimajo nadzora nad tem, kaj bodo njihovi končni uporabniki delili z drugimi uporabniki in podobno - zato vse to hočejo obdržati znotraj svojih požarnih zidov. Če pa poslovnim strankam ponudimo možnost, da te spletne aplikacije poganjajo sami, pod svojimi pogoji, ki jih določajo njihovi informacijski oddelki... potem dejansko imajo izbiro. Če bo katero podjetje želelo preizkusiti prednosti spleta kot neke koristne razširitve za oddaljen dostop do dokumentov, skupnega sodelovanja pri urejanju in podobnega, potem bo tudi zahtevalo fleksibilnost in možnost izbire ter prilagoditev. V nekaterih primerih, predvsem v majhnih podjetjih, bodo odprtih rok sprejeli Windows Live in jim ne bosta šla v nos Live ID ter dejstvo, da so njihovi dokumenti shranjeni na SkyDrivu nekje na svetu - to namreč zadovolji njihove potrebe po nadzoru. Večja podjetja pa tega seveda ne bodo sprejela, temveč bodo spletne aplikacije poganjala znotraj svojih požarnih zidov. Srednja, morda tudi velika podjetja si bodo morda želela, da Microsoft gosti del njihovih podatkov za stranke na svojih strežnikih, a le v okolju, ki ga lahko nadzorujejo, ki ima njihovo identiteto, ki se lahko poveže z njihovim Active Directoryjem in njihovimi strežniki za požarnim zidom. Ta fleksibilnost in možnost izbire, ki jo ponujamo, se mi zdi eden največjih napredkov.

Slo-Tech: Obstaja tudi kakšna srednja pot? Na primer, da si želim, da Microsoft gosti moje podatke, a le na strežnikih v Evropi, recimo zaradi zakonskih predpisov.

Chris Bryant: Lokacije naših podatkovnih središč so javno dostopne.

Slo-Tech: Ne morem pa vedeti oz. dobiti zagotovila, v katerem bodo hranjeni moji podatki?

Chris Bryant: Koliko točno ima uporabnik besede pri tem, kje bodo hranjeni njegovi podatki, sicer ne vem točno. V bistvu se mora vprašati, ali želi res točno vedeti, na katerem strežniku so njegovi podatki, ali mu je dovolj to, da ve, da so njegovi podatki lahko hranjeni na lokaciji A, B ali C.

Slo-Tech: Kaj pa nove oblike licenc za Office 2010, na primer brezplačna različica Office Starter? Koliko bo Starter pohabljen napram polni različici?

Chris Bryant: Office Starter bo na voljo le na novih računalnikih in bo nadomestil pisarniški paket Works, ki je bil v preteklosti pogosto brezplačno prednaložen na veliko novih računalnikov. Je pa res, da je občasno prihajalo do težav z združljivostjo pri obdelovanju Officovih datotek v Works in obratno, pa tudi Microsoft se je že spraševal, ali se mu splača vzdrževati dva pisarniška paketa. Vlogo igra tudi uporabniška izkušnja - če uporabnik že uporablja neko brezplačno različico nekega programa, ki jo nato nadgradi na polno različico, noče spet začenjati z ničle in se prilagajati novemu uporabniškemu vmesniku in ugotavljati, ali bodo njegovi stari dokumenti sploh še združljivi z novim programom. Zato smo se odločili izdati različico Starter, ki je brezplačna, a vsebuje reklamne vsebine, ki se občasno pojavijo. V glavnem gre seveda za reklame za poln paket Office, a v njem lahko prikazujemo poljubne reklamne vsebine. Starter vsebuje osnovni različici Worda in Excela z omejeno zmogljivostjo - polni Word ima npr. sedem zavihkov v Ribbonu, Word Starter pa le dva. Vseeno pa ohranja vse možnosti oblikovanja, pisave, urejanje odstavkov in slogov in podobno.

Slo-Tech: In kakšen je Word Starter v primerjavi z Wordpadom?

Chris Bryant: Vsekakor je bolj uporaben od Wordpada in je bolj združljiv z Officom, saj gre v končni fazi za isti program, ki uporablja iste sloge in podobno. Tudi uporabniški vmesnik je enak kot v polni različici. Prepričani smo, da bo Starter uporabnike zadovoljil za nekaj časa, nato pa bodo paket nadgradili. Najbolj priljubljena paketa sta seveda Home in Student, ki imata zelo ugodno ceno in ob nakupu ponujata kar tri licence. Uporabnikom sta ta dva paketa izjemno všeč, zato pričakujemo, da bo večina uporabnikov Starterja ta paket nadgradila na Home ali Student. Podjetja seveda tudi ne bodo želela imeti programja z reklamami, saj plačujejo svoje delavce zato, da delajo, in nočejo, da jih med delom motijo reklame. To jih bo motiviralo k nadgradnji teh paketov.

Slo-Tech: Kako pa se Starter primerja z OpenOfficom? Zakaj uporabnik ne bi šel raje kar na OpenOffice, če mu ne dišijo reklame, a si želi vseh funkcij, ki jih ponuja polna različica?

Chris Bryant: OpenOffice je sicer zanimiv in sem ga uporabljal kar nekaj časa, a z njim nisem niti približno tako učinkovit kot z Officom. Tudi s Starterjem sem bolj učinkovit. Vzemimo nekaj preprostega in vsakdanjega, kot je na primer kopiranje in lepljenje, ki ju vsi stalno uporabljamo. Ohranjanje izvornih podatkov v enaki obliki je nekaj, v kar pri vsaki različici Offica vložimo veliko truda. Če želimo od nekod skopirati tabelo in jo prilepiti nekam drugam, želimo, da ostane karseda podobna tisti prvotni. Office pri lepljenju ponuja tudi vrsto možnosti - morda želite celotno tabelo, morda želite le podatke, morda pa le tabelo brez oblikovanja. To polno funkcionalnost ohranja tudi Starter, saj vsebuje neokrnjen Wordov pogon za kopiranje in lepljenje.

Česa takega za OpenOffice po svojih izkušnjah ne morem trditi. Nekoč sem poskusil skopirati tabelo iz Calca v Impress, pa sem dobil le nek zmazek z odrezanim vrhom in dnom tabele in veliko prevelikimi črkami, da bi bile uporabne. Pol ure sem potreboval, da sem iz tiste tabele ustvaril nekaj uporabnega. OpenOffice vsebuje marsikaj uporabnega, a me je razočaral pri osnovnih stvareh.

Slo-Tech: Še zadnje vprašanje. Excel ponuja nekaj novih možnosti za datamining oz. podatkovno rudarjenje, npr. super pivot. Imate za prihodnost še kakšne podobne načrte oz. spregledane bisere med orodji?

Chris Bryant: Zaenkrat je še prezgodaj, da bi govorili o tem, kaj bo prinesla prihodnost. Gotovo pa bo Excel zmožen kmalu obdelovati izjemno velike podatkovne zbirke s po milijoni vrstic in stolpcev. Že zdaj zna stisniti podatke, da ne presegajo okvirov pomnilnika in jih lahko nato urejamo, sortiramo, filtriramo in vrtimo. Še naprej pa bomo delali na optimizaciji pobiranja in koristne uporabe podatkov s strežnika, ne da bi bilo stalno treba pošiljati kupa podatkov med klientom in strežnikom, kar je seveda časovno zamudno. Kdo ve, kaj bo prinesla prihodnost?